Pravzaprav se največkrat to vprašanje glasi: Kdo je odgovoren za neracionalno porabo davkoplačevalskega denarja? Tako vprašanje je že tolikokrat izrečeno in tolikokrat neodgovorjeno, da bi lahko dobilo status retoričnega vprašanja.

Ne gre samo za to, da svoje krivde ne priznavajo državni funkcionarji, ampak tudi za to, da se pomanjkanje prevzemanja odgovornosti kaže na mikroravni naše družbe, pri vsakdanjih zadevah. To trdim, ker se mi zelo redko zgodi, da bi kdaj naletela na človeka, ki je naredil kakšno napako, jo priznal in jo, če se da, popravil. Zdi se mi, da se dogaja nasprotno, ko bi bilo treba kakšno napako priznati, se ljudje branijo tako, da prevalijo odgovornost na drugega.
Živimo v družbi, kjer so ljudje na vsakem koraku do nečesa kritični. Morda je tako zato, ker s tem zakrivajo svoje lastne napake, morda pa zato, ker je lažje biti kritičen do nekoga in ostati pasiven, kot pa aktivno delovati na področju, v katerega verjameš, ker s tem tvegaš kritiko.
Ko sem zadnjič znancu jezno govorila o tem, kaj bi bilo treba v trgovinah spremeniti, in da ne vem, zakaj tega ne spremenijo, mi je dejal - predlagaj jim. Rekel je, da bi bilo v resnici to, o čemer govorim, dobra inovacija. Napiši koncept in jim predlagaj, je rekel.
Všeč mi je bilo, da se mu je zdel moj predlog dober, ni mi pa bilo všeč, da bi ga morala dejansko realizirati in se soočiti z morebitno kritiko trgovcev, ko bi jim predstavila koncept; pravzaprav bi me bilo najbolj strah tega, da bi se moji ideji smejali.
Lahko se je pritoževati in kritizirati, ker se ob tem človek počuti pametnega in močnega. Težko pa se je dejavno vključiti v proces spremembe, ker ob tem človek tvega neuspeh. Zato je prav, da se - preden izrečemo že ničkolikokrat slišano kritiko tega, kako pri nas nič ne deluje in kako nihče v državi ni nikoli za nič odgovoren – vprašamo, kdaj smo sami naredili nekaj, v kar res verjamemo, in pri tem tvegali kritiko, ter kdaj smo res priznali in rekli – ja, to je bila moja napaka.