Zato je seveda odveč vsak šok, da davčne oaze niso le stvar nekaj velebogatašev, megabiznismenov, diktatorjev ali pa kriminalcev, ki skušajo zakriti krvave sledi denarja, ampak so jih davčni svetovalci pripeljali tudi do haloškega boksarskega šampiona, do lokalnega podjetnika in še koga.

Zaradi pestre druščine, ki jo v davčnih oazah razkrivajo panamski dokumenti, je prav tako pričakovano, da se pomemben del razprave že polira z besedo, da gre pri vsem skupaj v večini primerov za legalno, legitimno "davčno optimizacijo". Navsezadnje so ljudsko presenečenje, ker Novo KBM in Adrio Airways tuji skladi prevzemajo prek Luksemburga, s temi besedami gasili kar predstavniki Slovenskega državnega holdinga in Banke Slovenije.

Vladajoča politika pa je le kimala. Skratka, vse je okej. Drži, ni vse v davčnih oazah nezakonito. A relativizacije celotnega problema imajo seveda cilj, da se davčne oaze ne poimenujejo s pravim imenom. Da gre za ključen mehanizem globalnega kapitalizma, ki vzdržuje vzporedne svetove, neravnovesja, šibi državne proračune in izkrivlja konkurenco. Zaradi sveta davčnih oaz je morda bolje kapitalskim centrom, gotovo pa ne večini ljudi, ki mora to lahkotno mobilnost kapitala, izogibanje davčnim obveznostim, sicer veljavnim za "navadne smrtnike", nekje doplačati. Največkrat z višjimi davki. Ali pa s slabšimi storitvami države, šolami, cestami, bolnišnicami.

Kot piše nemški urednik Jakob Augstein, motijo nas begunci iz Sirije, ne pa davčni begunci. Čeprav na koncu ti stanejo neznansko več. A tako je pač v tem sistemu, nam dopovedujejo. Zadnje tedne poslušamo o sužnjelastniških odnosih v nekaterih slovenskih podjetjih in strahovitem izkoriščanju delavcev, celo s smrtnim epilogom. Aja, najbrž bi nam moralo biti jasno, da je to pač neka druga optimizacija. Optimizacija ljudi, delovne sile. Ki je le še ena plat iste zgodbe o nekem času in svetu.