Zbudila sem se v državi, kjer se že skoraj 30 let preštevamo, kdo je bil zraven in kdo ne, kaj je kdo v letih 1990 in 1991 rekel ter naredil. V državi, kjer moji kolegi na RTV-ju, ki so med vojno poročali, snemali, montirali, nimajo statusa vojnih veteranov, ampak so danes skupaj z vsemi, ki smo v hišo prišli mnogo pozneje, označeni kot tisti, ki jih je treba zredčiti in dolgoročno ukiniti, saj, če citiram kolega Mirka Štularja, delamo slabo.

Zbudila sem se v družbi, v kateri se je še pred letom dni vsepovprek vpilo, kako je vse zato, ker je javno, slabo (mimogrede, strinjam se, da je marsikaj slabo, vendar so vpili ravno tisti, ki imajo škarje in platno, da bi lahko kaj spremenili), potem pa smo v času epidemije covid-19 ugotovili, da javno šolstvo ni tako slabo, podobno je z javnim zdravstvom, da so tisto malo obubožanih medicinskih sester, strežnic in drugega osebja v domovih za ostarele carji, ampak tile RTV-jevci, še posebej pa tile televizijci, ti pa niso nič vredni. In to čeprav smo od Ministrstvo za izobraževanje, šolstvo in šport prejeli priznanje za oddajo Izodrom, raziskava skupine strokovnjakov, zbranih okoli festivala Prix jeunesse, pa je ugotovila, da so bili naši šolarji najbolje obveščeni o covidu-19 in zato med najmanj prestrašenimi v Evropi. Za sodelovanje se nam je zahvalil UKOM, saj smo pripravljali, prenašali in omogočili dostop javnosti do novinarskih konferenc prav mi. Odlično smo sodelovali z NIJZ-jem, z Ministrstvom za zdravje, kulturnimi in izobraževalnimi institucijami.

Mimogrede, na Televiziji Slovenija je zaposlenih natančno 928 ljudi, od tega je zaradi teh ali onih razlogov odsotnih okoli 40 kolegov ali kolegic, kar pomeni, da na Televiziji Slovenija ni horde 2000 in več ljudi, pač pa je delovno aktivnih 888 zaposlenih. Od tega je dobra polovica zaposlena v produkciji, kar je podatek, ki ni zanemarljiv, ko Televizijo Slovenija primerjamo s tujimi televizijami, v ozadju vsake oddaje je namreč ekipa, ki jo pripravi. Naša televizijska produkcija v Evropi in svetu slovi kot ena boljših, ko gre za najzahtevnejše športne prenose.

Pa se vrnimo k mojim sanjam. Za svojega otroka in za vse naše otroke sanjam o državi, v kateri ne bomo nadaljevali z razprodajo vsega, kar smo dobrega imeli, sanjam o državi, v kateri bodo vsi otroci imeli dostop do kakovostnega javnega šolstva, v kateri bo vsak starejši prebivalec ali prebivalka s svojo pokojnino lahko bival v dostojnem okolju, ki ne bo hiralnica, pač pa sodobna ustanova za prijetno življenje in dostojno slovo od njega. Sanjam o tem, da bo javno zdravstvo znova dostopno vsem, da ga ne bomo slabili z dvoživkami in kvazikonkurenčnim zasebnim zdravstvom. Sanjam o družbi, v kateri bo delo ponovno vrednota, v kateri bo ponovno vrednota omika, v kateri bomo cenili duhovnost in se medsebojno spoštovali. V tej smeri delujem. Delujem, da bi televizija, ki jo vodim, razširjala obzorja, kazala dobre zglede, kritično obravnavala vse, kar družbo razkraja, uničuje, kar nas sili, da postajamo drug drugemu sovražniki. Delujem v smeri, da bi pokazali čim več dobrih primerov praks iz tujine, da bi se čim več naučili drug od drugega.

Ob teh sanjah o prihodnosti ne morem kaj, da ne bi sanjala o televiziji, kjer ne bi samo varčevali. Vedno sem sovražila preštevanje ur, pa vendar zdaj za to porabim mnogo preveč časa. Zmanjšujemo ekipe, krajšamo čas priprav, snemanj, montaž, finalizacij, znižujemo honorarje, scenografije recikliramo, rekvizite nosimo od doma, si jih izposojamo, do konca se pogajamo za pravice, licenčnine, skratka, ne vem, česa še nismo znižali ter racionalizirali. Če smo se v socializmu iz besede, ki je bila tedaj zelo popularna, racionalizacija namreč, norčevali, jo zdaj udejanjamo na vseh ravneh. Čim več privarčevati, to je naš moto zadnja leta, kajti če kdo od bralcev še vedno misli, da gre njegovih 12,75€ za programe TV SLO se moti, iz RTV-prispevka poleg treh nacionalnih TV-kanalov financirate tudi dva regionalna, pa 8 radijskih postaj, spletno stran, založbo, glasbene korpuse RTV Slovenija, oddajnike in zveze, dva regionalna centra z dvema manjšinskima programoma, financirate še digitalizacijo, arhivsko dejavnost, dostopnost vsebin – zadnje tri so namesto iz državnega proračuna, kot je to v navadi v državah, po katerih se želimo zgledovati, financirane iz RTV-prispevka.

Sanjam o tem, da bi se izkušnja, ki sem jo imela lani na Sarajevskem filmskem festivalu po premieri prvih dveh delov Jezera, ponovila. Ko sem ganjena – nadaljevanko sem finalizirano tedaj videla prvič ‒ stala pred dvorano, je k meni pristopil kolega producent neodvisne produkcijske hiše in rekel: "Vi se še sami ne zavedate, kakšen mejnik ste v slovenski produkciji serij postavili s to nadaljevanko ‒ to je to!" Sanjam, da bi imeli toliko sredstev, da bi bila kakovostna slovenska produkcija vsak dan na naših zaslonih, da bi si lahko privoščili velike šove, ki si jih trenutno lahko privošči le komercialna televizija.

Toda sanje je razblinil novi predlog Zakona o RTV, s katerim se vračamo v preteklost. Namesto da bi zakon sprostil distribucijo vsebin ter tako spodbudil in obenem reguliral spletno predvajanje, namesto da bi sprostil število kanalov, pozicioniranje vsebin in šel v korak s sodobno zakonodajo, morda v uvodu celo nakazal opcijo posebnega zakona za delavce na RTV Slovenija, ki sodimo v javni sektor, kjer za naše profile obstaja preveč birokratskih ovir, nakazal opcije urejanja delov RTV-ja, ki so predolgo kot zacementirani in kot taki ostajajo sled preteklosti, se ukvarja s tem, kako tisti del, v katerega smo plačniki RTV-prispevka vlagali vsa ta leta, tj. Oddajnike in zveze, izločiti in iz njih narediti posebno profitno enoto. Poleg 2 % RTV-prispevka, ki ga že zdaj namenjamo neodvisni produkciji, bi 3 % dali STA-ju in 5 % lokalnim televizijskim postajam – kot da živimo v 80. letih, ko distribucija signala ni bila urejena, kot je danes. Če se spomnite, so nam pred približno desetimi leti vzeli oglasni prostor z namenom, da bi lokalne televizije dobile večji tržni delež na trgu. Račun se ni izšel, denar so pobrali tuji kanali, ki prek kabelskih sistemov vstopajo v slovenski prostor in mu za zdaj še nič ne vračajo.

Ob povedanem sanjam, da bomo nekega dne slovenske podnapise videli na vseh platformah, ki zaračunavajo naročnino za svoje programe, obenem pa jih ponujajo le v tujih jezikih. Zakon o rabi slovenščine v 24. členu zanje očitno ne velja. Sanjam tudi, da bodo prevodi, ki jih videvamo na kabelskih programih izdajateljev, ki nimajo sedeža v Sloveniji, zares slovenski, in ne "strojni" in kot taki polni hrvatizmov, germanizmov, srbizmov in drugih -izmov, skratka, da bomo v samostojni državi skrbeli za jezik tako, kot so skrbeli naši predniki, ki svoje države niso imeli.

Kot podpredsednica EBU TV Committeja sanjam o tem, da bi lahko enkrat rekla svojim kolegom, v to koprodukcijo bomo vstopili, ker se nam bo zdela vredna vstopanja, ne pa da bom stokala, da lahko samo delno, morda s kakšno produkcijo na terenu, sicer pa, žal, ne. Sanjam o tem, da bi imela dovolj programa, da bi kakovostno, brez ponovitev, lahko zapolnili tudi TV SLO 2.

Sanjam o tem, da bi nas pustili delati strokovno in profesionalno, da bi sami lahko uredili hišo. Dovolite mi, da sanjam.