V mislih imam tiste režiserje, ki so začeli kariero v prvi polovici prejšnjega stoletja, lahko bi rekli v mladostnih letih same kinematografije. Dozorevali so skupaj s filmom kot umetnostjo in so svoja zadnja dela posneli v šestdesetih ali celo sedemdesetih letih v radikalno drugačnem svetu.
Zadnji filmi režiserjev, kot so bili Alfred Hitchcock, Carl Theodor Dreyer, John Ford, Howard Hawks ali Charles Chaplin, naj bi po mnenju kritikov (ne sicer vseh) dokazovali upadanje talenta, izgubljanje stika z gledalci in sodobnim svetom na splošno ter celo senilnost avtorjev. Koliko možnosti je imela Chaplinova brezupno staromodna Grofica iz Hongkonga leta 1967, ko se je začenjalo obdobje tako imenovanega novega Hollywooda s filmi, ko sta bila Bonnie in Clyde ali Diplomiranec? Tisti, ki so vedno podcenjevali Hitchcocka, so komaj čakali, da odpišejo njegovo Družinsko zaroto (Family Plot, 1976) kot delo človeka, ki je prestar, da bi režiral srhljivke. Za Dreyerjevo Gertrudo je neki kritik celo zapisal, da je dokaz senilnosti.
V svojih zadnjih filmih so ti režiserji zreducirali sebi značilen slog na minimum, medtem ko so sebi značilne tematske motive razvijali do vrhunca. Pa si pobliže poglejmo dva izmed teh filmov.

Ženske na robu sveta
Ni težko razumeti, kaj so gledalci leta 1966 zamerili Fordovemu filmu 7 žensk (7 Women). To je eden tistih staromodnih hollywoodskih filmov, v katerem so igralke vedno popolno naličene in so kulise videti kot kulise. Bil je daleč od bolj "dokumentarnega" realizma šestdesetih. Skoraj pet desetletij pozneje so to le majhne pripombe. 7 žensk je eden najzanimivejših zadnjih filmov te generacije režiserjev. Ford ni samo pomagal oblikovati filmskega jezika kot takšnega, ampak je ustvaril prevladujočo vizijo ameriške zgodovine.
V njegovih vesternih je "osvojitev" Divjega zahoda predstavljala zmago civilizacije nad divjino in divjaštvom, ki ju je predstavljala neukročena pokrajina oziroma Indijanci.
Z leti je njegova dvoumnost rasla, tako da je v zadnjih letih poskušal poravnati nekaj računov. Narednik Rutledge (Sergeant Rutledge, 1960) se je ukvarjal z rasizmom v Fordovi ljubljeni konjenici. Ambiciozna Jesen Cheyennov (Cheyenne Autumn, 1964) prikazuje zlorabo Indijancev. Če so bili njegovi vesterni zgodbe o zmagi civilizacije nad barbarstvom (kolikor koli grenka je ta zmaga bila), v 7 ženskah divjina in divjaštvo zmagata in na koncu predstavniki, ali v tem primeru predstavnice civilizacije, bežijo v popolnem porazu.
Gre za skupino ameriških in britanskih misijonark na Kitajskem na meji z Mongolijo leta 1935. Živijo v stalni napetosti pod vodstvom puritanske gospodične Andrews (Margaret Leighton), prikrite lezbijke, ki hrepeni po najmlajši misijonarki, čedni in naivni Emmi (Sue Lyon). Florrie (Betty Field) je noseča gospa srednjih let. Njen mož Charles (Eddie Albert) je slaboten. Ogrožajo jih banditi, ki uničujejo in ubijajo vse na svoji poti. Vlada ozračje histeričnosti. V to situacijo pride nova zdravnica, dr. Cartwright (Anne Bancroft), cinična, a dobrosrčna ateistka, ki ne prenaša discipline gospodične Andrews in nima dlake na jeziku.
V tem filmu smo priče rušenju tiste iste bele civilizacije, ki je bila v Fordovih prejšnjih filmih zmagovita. Ta je eden najneposrednejših in najbolj asketskih filmov v Fordovem opusu. Poln je jedrnatih sekvenc in kadrov. Prizor, v katerem Charles sedi in joče med izbruhom kolere, nasproti njega pa vidimo noge mrtvih kmetov, je upodobitev nezmožnosti vere, da bi nudila ustrezno tolažbo, ko je človek soočen s smrtjo. In tu je Irene Tsu v vlogi ljubice (in verjetno sužnje) vodje banditov. Ne spregovori niti besede, njen obraz in oči pa so polni strahu pred tem, da bi izgubila svoj položaj in postala le še ena žrtev. Ford jo postavlja v središče kadra, tako da njena nema čuječnost vnaša še večjo nelagodnost in človečnost.
Film neusmiljeno sesuje puritanstvo, hrepenenje po otrocih za vsako ceno, seksualno represijo, verski dogmatizem ter slavi samostojno in močno žensko v obliki Anne Bancroft. 7 žensk pokaže civilizacijo kot bolno in na meji implozije. Kot da se Ford sprašuje, za kakšno civilizacijo se sploh borimo. To vprašanje se čuti tudi v njegovih prejšnjih filmih, celo v Poštni kočiji (Stagecoach, 1939). Tukaj pa so njegovi dvomi prerasli v sliko konca sveta.
Zanimivo je, da je moral Ford zgodbo postaviti zunaj Amerike in v svet žensk, da bi vse to počel. V glavno vlogo ni mogel postaviti, recimo, Henryja Fonde, ki bi igral častnika neke utrdbe v Monument Valleyju, ki je zaljubljen v mladega kadeta. In civilizacija ne propada na ameriškem zahodu, ampak v daljni (hollywoodski) Kitajski.
To sta pa tudi edina kompromisa v tem filmu, v katerem so branitelji Fordovega sveta na koncu izgnani in se poraženi umikajo. 7 žensk je grenka in apokaliptična končnica kariere velikega režiserja. To je film o porazu Američanov v času, ko se je ameriška vloga v vietnamski vojni začela stopnjevati na poti do največjega vojaškega poraza v ameriški zgodovini.

Grdi Američan
Kolikor vem, je hotel Charles Chaplin z Grofico iz Hongkonga, posneto leto dni po 7 ženskah, narediti staromodno ljubezensko komedijo. To mu je sicer katastrofalno spodletelo, toda film deluje tudi na drugi, malce uspešnejši ravni. Zdi se mi, da gre za nadaljevanje umetnikovega obračuna z ZDA, ki so ga tako nesramno (bolj ali manj) izgnale leta 1952.
Ruska grofica Nataša (Sophia Loren), katere družina je zbežala po oktobrski revoluciji, je obtičala sama v Hongkongu brez potnega lista. Postane slepi potnik na ladji, ki pluje v Združene države, in to v kabini ameriškega diplomata Ogdena Mearesa (Marlon Brando). Ta se boji, da bo mu uničila politično kariero. Brando oziroma Chaplinova režija Branda je verjetno najšibkejša točka filma. To je prva komedija, ki jo je Chaplin režiral in v njej ni odigral tudi glavne vloge. Chaplinov avtorski lik je objel obe strani kamere. V Grofici je naletel na isto težavo, s katero sta se morala pozneje ukvarjati Jerry Lewis in Woody Allen: najti ustrezni nadomestek. Brando to gotovo ni bil. Chaplin je diktatorski režiser. Brandu in Lorenovi je govoril, koliko korakov naj naredita, do koliko naj štejeta, preden obrneta glavo, kakšen izraz naj imata na obrazu. Z igralcem, kot je Brando, se to ne more dobro končati. Brando potrebuje prostor.
Najzanimiveje pa je to, da je lik, ki ga igra Brando - razdražljiv, zlovoljen, nesočuten in mogočen bogataš -, podoben zlobnežem iz Chaplinovih nemih komedij. To je lik, ki bi ga Majhni potepuh poniževal čez celoten film. Chaplinova režija Branda stopnjuje ta vtis. V vlogi, ki potrebuje komično zmedenost Caryja Granta, je Brando jezen, eksploziven in histeričen. Lahko se le sprašujemo, kakšen moški je to, ki je jezen, ko najde Sophio Loren v svoji razkošni kabini. Zdi se mi, da on za Chaplina predstavlja Ameriko, ki ga je izgnala in ki jo je jezno opisal kot puritansko in pompozno.
Težko je verjeti, da bo Grofica iz Hongkonga našla zagovornike, ki bodo vztrajali, da je film zanemarjena mojstrovina. To ni. Dialogi so (v glavnem) neduhoviti in brez genialnega komika v glavni vlogi Chaplinova režija deluje togo. Njegova statična kamera nima ničesar zanimivega posneti.
Vseeno pa če bi se Chaplin držal satirične in jezne črte ter izognil "srečnemu" koncu, bi film ostal v spominu kot nekaj nenavadnega, nepopolnega in vznemirljivega; kot film, ki ga ni mogoče klasificirati. Chaplin pa je hotel prikazati humanizacijo "grdega Američana" in tu je, skupaj z Brandom hudo spodletel.