Kot Ewa Cybulski, poljska priseljenka v New Yorku na začetku dvajsetih let prejšnjega stoletja, je hkrati nosilka zgodbe in predmet, ki ga ljubi kamera. To je težka naloga, ki ji je brez težav kos. Ves film pravzaprav deluje, kot da je posnet, da bi ustvaril okvir za njeno igro in njen čudovito ekspresiven obraz. Težko si je brez nje v osrčju sploh predstavljati Priseljenko (The Immigrant, 2013).

Ewa in njena sestra bežita pred (verjetno) poljsko-sovjetsko vojno in pristaneta z množico imigrantov na otoku Ellis v newyorškem pristanišču, prek katerega je med koncem devetnajstega stoletja in začetkom petdesetih let dvajsetega stoletja prišlo v Ameriko več kot dvanajst milijonov priseljencev. Tu je ameriški urad za priseljence odločal, ali lahko ostanejo v ZDA ali pa jih bodo vrnili v njihove domovine.

Ewina sestra ima tuberkulozo in jo dajo v karanteno, Ewo pa želijo deportirati, ker se je baje prostituirala na ladji. "Žensk brez spremstva ne spuščamo v to deželo," ji pove uradnik, "še posebej, če imajo nizko moralo". Pred deportacijo jo reši Bruno Weiss (Joaquin Phoenix), ki je v bistvu zvodnik, in iz nje naredi plesalko v ceneni burleski ter potem prostitutko. Pojavi se tudi njegov bratranec, čarodej Orlando (Jeremy Renner), ki se tako kot Bruno v njo zaljubi.

Priseljenka je v bistvu staromodna melodrama, ki bi jo pred sto leti režirala G. W. Pabst ali D. W. Griffith: film o pošteni ženski, pahnjeni v nemoralo. Marion Cotillard igra Ewo tako, da pri njej vedno čutimo mešanico privolitve in opreznosti. Videti je lomljivo in žilavo hkrati. Ko jo Bruno graja, se prihuli ob zid, kot bi se nekoč Lillian Gish v Griffithovih filmih. Ves čas se zdi hkrati ranljiva in močna; nebogljena, ampak tudi zmožna preživeti.

Gray in snemalec Darius Khondji sta jo postavila v scenografsko podrobno ustvarjene sobe, hodnike, kabarete pod pridušeno plinsko lučjo. S pernato boo okoli vratu in trakom okoli glave, z očmi in ustnicami, našminkanimi v slogu dvajsetih let, igralka tvega, da postane le še en predmet pred kamero. Ampak Cotillard je preveč vitalna; z vsakim gibom in pogledom potrjuje svojo človečnost.

Med filmi, ki jih je Gray do zdaj posnel, je ta najbolj prisiljen. Od impresivnega prvenca Mala Odesa (Little Odessa, 1994) se njegovi filmi odvijajo na meji neotesanosti in estetizacije. Že v Mali Odesi nas ruska zborovska glasba spominja na to, da gledamo zgodbo z neizogibnostjo tragedije. Samo da so filmi, kot so Mala Odesa in V imenu pravice (The Yards, 2000) ter slabše Mafijske noči (We Own the Night, 2007), postavljeni v živo obujeni sodobni New York. V njih nastopajo liki s sočnimi realističnimi dialogi, ki kot da so izstopili iz pravega življenja. Tudi če niso dosegli tragične ravni, na katero zelo očitno cilja režiser, so bili zasidrani v prepoznavni in živahni resničnosti.

Po mojem mnenju je njegov najuspešnejši film Ljubimki (Two Lovers, 2009), zgodba o moškem in dveh ženskah, ker je najbolj igriv in sproščen. Postavljen je v podrobno in duhovito prikazano sodobno newyorško židovsko družbo. Bil je njegov prvi film, ki se ni ukvarjal s kriminalom, nasiljem, smrtjo ali korupcijo v družbi. Nima občutka vsiljene tragične neizogibnosti, ki pogosto prevlada nad zgodbo in junaki; ki deluje, kot da jo je vsilil režiser.

Priseljenka je prvi Grayev film z žensko v glavni vlogi. Zanimivo je, da kljub svoji navidezni pasivnosti njej uspe nekaj, kar režiserjevim junakom nikoli ni. V Grayevih filmih gre za protagonista, ki se poskuša osvoboditi tradicije družine ali bremena lastne preteklosti. Ewa je prva protagonistka, ki se ji uspe rešiti obeh, čeprav gre tu za nadomestno družino.

V Priseljenki ni ničesar sproščenega ali igrivega. Pogrešal sem lik, kot je bil tisti, ki ga je v Ljubimkah igrala Gwyneth Paltrow: nesramen in nepredvidljiv. To funkcijo naj bi tukaj imel čarodej Orlando, a njegova nepredvidljivost je šablonska. To je predvidljiva nepredvidljivost. Poleg tega v primerjavi s Phoenixom in Marion Cotillard Renner ne prinese veliko svoji vlogi. To je smrtno resen film, tako estetiziran, da deluje kot popoln kristal, ki bi se zdrobil, če bi se ga dotaknili.

Marion Cotillard in Joaquin Phoenix pa vneseta nekaj močnega. Zadnji je postal mojster za igranje čednih, izmučenih moških v iskanju odpuščanja. Iz Bruna Weissa naredi figuro, ki ostane v spominu. "Če bi oblizala moje srce, bi okusila le strup," pove Ewi na koncu. Ni veliko igralcev njegove generacije, ki bi lahko izgovorili takšen stavek, ne da bi se jim občinstvo smejalo. Tisto, kar pa najbolj ostane v spominu, ni tematika odrešitve in odpuščanja ali odkritje temne strani ameriškega sna, ki jo vsi že tako in tako poznamo, če ne iz življenja pa iz neštetih filmov: v spominu ostane obraz Marion Cotillard, ko se prvič znajde na odru oguljenega kabareta med napol golimi ženskami in hrupnim moškim občinstvom. Prestrašena je, ampak ne gre le za to. Ima izraz popolne osuplosti, in razumemo, da je ona zares tujka v tujem svetu. Če filmu uspe dramatizirati zgodbo pogumne in trpeče ženske (in občasno mu uspe), je to večinoma zaradi nje.