kajo vsi pomembnejši mandati v evropskih ustanovah.

Po volitvah evropskih poslancev od 22. do 25. maja bo imenovana nova Evropska komisija, jeseni še novi predsednik Evropskega sveta. Prihaja nova bruseljska ekipa za novo realnost, v katero je vpeta Evropa.

In tako smo šli na pot, da bi poiskali nekaj odgovorov in jih spletli v oddajo Mednarodna obzorja Evropa po Evropi. Prek Münchna smo se najprej odpravili v Strasbourg, na plenarno zasedanje Evropskega parlamenta, nato v Pariz in iz Pariza v Berlin. Nato v Beograd. V Srbijo sem šla prvič v življenju na službeno pot brez dokončnega odgovora, ali bo predsednik vlade dal intervju. Dva meseca so me po telefonu mirili: "Nič ne skrbite, se bomo dogovorili!" Ko mi šefica kabineta katerega koli politika reče, naj me ne skrbi, vem, da me mora pošteno skrbeti. A Ivica Dačić nam je dva dni po parlamentarnih volitvah dal intervju in povedal, da Srbija nima kam drugam kot v Evropsko unijo. "Pa ne bodo vendar naši otroci čez deset let rekli, da je Albanija za njih zahod?!" "Kakšna Evropska unija, daj, daj," z roko zamahne branjevka na pisani tržnici južno od Beograda na Vidikovcu. Kajmak s te tržnice je bil naravnost božanski!

Bili smo tudi na Proseku nad Trstom. V kraju gospoda, ki o Evropi razmišlja z najdlje segajočim pogledom, z najbogatejšim obzorjem trpkih izkušenj evropskega 20. stoletja. Boris Pahor razmišlja kot Evropejec in kot Slovenec. Je mislec, ki z močnim glasom opozarja, da v Evropi manjka etika, "poudarjam, socialna etika" in da skrb naroda za svojo identiteto "Evrope ne ogroža, temveč jo bogati." Ko smo odhajali iz njegove knjižnice v Kulturnem domu na Proseku, so ga pred vrati čakali italijanski srednješolci. In skoraj gotovo so se z gospodom Pahorjem pogovarjali o istih temah.

Ne vem, ali sem na tej naporni poti po Evropi, od palač in soban z debelimi škrlatnimi preprogami in kristalnimi lestenci do tržnice na Vidikovcu, dobila odgovore na vsa vprašanja. A nekaj me tolaži. Ko sem v zadnjih letih enkrat ali dvakrat na leto službeno odpotovala v Strasbourg ali Bruselj, sem vsakič znova dobila občutek, da evropski uradniki živijo v svojem balončku, v katerem nimajo stika z resničnostjo. Nekoč sem s kolegom sedela na seminarju v eni od evropskih ustanov in mu po treh urah zašepetala: "Če mi bo še en evrobirokrat postregel s floskulo 'Skupaj smo močnejši', me bo kap."

Dejstvo je, da že nekaj let na krizo v Evropski uniji, na popolno odtujenost evropskih ustanov od državljanov, na pretirano zbirokratiziranost delovanja vedno večje evropske povezave ne more biti odgovor, da smo skupaj močnejši. "V Bruslju," je med našim pogovorom v Berlinu dejal nekdanji komisar za širitev Günther Verheugen, "nimajo pojma, kakšno je resnično življenje v Evropi, kako je živeti v neki poljski vasi ali v revnem predmestju nekega evropskega velemesta."
In to konec koncev dokazujejo tudi številke. Leta 1979, ko so bile prve volitve poslancev v Evropski parlament, je volilo nekaj manj kot 62 odstotkov volivcev, pred petimi leti le še 43 odstotkov. V Sloveniji je bila na volitvah leta 2004 in 2009 volilna udeležba med najnižjimi v Evropi, volilo je dobrih 28 odstotkov upravičencev.

Kriza je okrepila glasove evroskeptikov, skrajne desnice in radikalne levice, kriza je v Evropo vnesla nove delitve, močno je okrepila moč Nemčije in razgalila številne pomanjkljivosti povezave. Evro bo preživel le, če se bo skupina držav sposobna tesneje povezati, pravi večina naših sogovornikov.

S floskulo, da smo skupaj močnejši, je torej konec. Med krizo je počil bruseljski balonček. A ideja o sodelovanju in povezovanju v Evropi je še vedno živa. Nekaj je zagotovo: če želi Evropska unija preživeti, se mora reformirati. In reforma se začenja že to pomlad, na evropskih volitvah.