Cena vožnje v pariško predmestje, kjer udobno živijo predstavniki francoskega predmestnega meščanstva, se je ustavila pri 30 evrih.

Tik pred voliščem naju je s snemalcem čakal sogovornik Thierry Gillmann, urednik spletnih strani, ki si je bil pripravljen nadeti mikrofon in pred kamero opraviti svojo državljansko dolžnost. Po minuti pogovora sem ugotovila, da je gospod pameten, sproščen in do kamere prijazen možakar, in dan se je obračal na bolje. Pred voliščem številka pet v šoli so viseli plakati vseh desetih kandidatov. Pravzaprav je od plakata Marine Le Pen na zidu žalostno sameval le še ostanek; nekdo je plakat uničil prav v noči pred volitvami.

A snemanje na majhnem francoskem volišču, kjer kamer niso vajeni, ni preprosto. Že pred dnevi sem po mailu dobila natančno navodilo: "Spoštovana gospa, imate dovoljenje za snemanje, a se morate pred začetkom dela oglasiti pri predsednici volilne komisije in pojasniti, kaj boste počeli." Gospa predsednica je prijetna in uglajena dama. Nisem ji posebej razlagala, kje je Slovenija, rekla pa bi, da gospa meni, da je pač nekje daleč na vzhodu Evrope. Podrobno je razložila, da volitve pomenijo izbiranje med več kandidati in potem ponosno končala razlago: "V Franciji volitve jemljemo zelo resno!" Tukaj je moje potrpljenje rahlo klecnilo. "Gospa, tudi drugod po svetu jemljemo volitve resno!" sem se nasmehnila.

Pokroviteljstvo, ki ga tujec včasih doživi pri Francozih, je tečno in neprijetno. Pravzaprav je neverjetno, kako pogosto se mi v Franciji zgodi, da ljudje, ki delajo v politiki ali v znanosti, nimajo pojma, ali je Slovenija država ali morda podjetje, mednarodna organizacija, popskupina ali pa morda jagodni jogurt.
Pred meseci sem imela še posebej bizaren pogovor z zaposleno v službi za stike z javnostjo ene večjih francoskih strank, ki se je začel približno takole: "Kaj je Slovenija?" "Slovenija, spoštovana gospa, je država," sem odgovorila. In tudi tisti, ki morda vedo, da je Slovenija država in kje leži, znajo nad tujcem ali nad tujko prijazno in vljudno, a vendarle, dvigniti nos. K sreči gospod Thierry Gillmann ni dvignil nosa, ampak je pred kamero najprej volil, potem pa pojasnil, da so kandidati med kampanjo redko odpirali res prave teme. "Te volivce spravljajo v slabo voljo."

Iz Bois Colombes sva se s kolegom po skoraj praznih ulicah, kar je res luksuz za Pariz, vrnila v središče mesta. Popoldne so naju čakala nova snemanja, predvsem pa poročanje za Dnevnik. Ob plohah, ki so popoldne prale mesto, sem razmišljala, kakšno morje je nastalo na prizorišču, od koder novinarji iz Pariza poročamo za svoje oddaje. "V petek sem med poročanjem za Odmeve v visokih petah stala v pet centimetrov globoki luži, danes bom morda potrebovala gumijaste škornje," sem razmišljala. Prizorišče, improviziran studio na prostem, je na strehi šestnadstropne stavbe in med pogovorom za Dnevnik tokrat k sreči nisem stala v vodi, so mi pa namenili najbolj vetrovno mesto in veter me je med razlago o kršitvah volilnega molka na volitvah skoraj odpihnil.

Na volilno popoldne so se nekaj po 16. uri na Twitterju že pojavljali namigi o rezultatih vzporednega glasovanja in po teh prvih namigih je bil Francois Hollande celo pri 33 odstotkih glasov, Nicolas Sarkozy pa pri 26. Malo po 18. uri so v zgodbo vstopili Belgijci in nonšalantno objavili izid vzporednih volitev, torej 28 odstotkov za Hollanda in 26 odstotkov za Sarkozyja. Nič niso namigovali, kar objavili so. "75.000 evrov je kazen za tistega, ki bo pred zaprtjem volišč objavil izide vzporednih volitev," so v petek grmeli predstavniki državne komisije za raziskave javnega mnenja, a belgijski kolegi so jim povsem brezskrbno odgovorili, da se na te grožnje požvižgajo.
In so se res. Okoli pol sedmih so bile raziskave objavljene, v večjih francoskih mestih pa so volišča ostala odprta še uro in pol. A bistvu je vse povedal že opoldne Nicolas Sarkozy, ko se je na volišče odpravil čemerne volje in se z njega odpeljal, ne da bi dal izjavo za javnost. Nenavadno, še posebej zato, ker je pred njim Francois Hollande v Tullu novinarje počastil z izjemno zgovornostjo.

In potem volilni večer: Marine Le Pen, ki napoveduje, da je to šele začetek, Melenchon, ki svojim volivcem naroči, naj glasujejo za Hollanda, Hollande, ki sporoči, da se je Francija odpravila po poti sprememb, in Sarkozy, ki se takoj po Hollandovem govoru odpravi pred svoje privržence, kjer Hollandu predlaga tri televizijska soočenja. Med vožnjo v svoj štab ga na motorjih napadajo ekipe francoskih televizij. Novinarji na motorjih se poskušajo z vratolomno vožnjo po pariških ulicah približati avtomobilu, v katerem se pelje francoski predsednik in vpijejo: "Gospod predsednik, odprite okno, prosim! Nam poveste nekaj besed?"

In ko sva zvečer s sodelavcem montirala še en prispevek tega dne, mi je z vso resnostjo dejal: "Pa si ti videla, kaj počnejo ti nori francoski novinarji na motorji?" Videla, videla pa sem tudi dobro razpoloženo Marine Le Pen, ko je tam nekje po 22. uri plesala s tremi mladeniči in slavila svoj veliki uspeh: dosegla je 20 % in premagala je svojega očeta. Pa šele na začetku politične kariere je. Voditelji v volilnih oddajah so nato še zadnjič postavili vprašanje, ali lahko Sarkozy zmaga z dobrim televizijskim soočenjem. Jasnega odgovora nismo slišali in volilni dan se je Franciji končal.

Iz Pariza, Manica J. Ambrožič