Toda eno je jasno. Komisija je nastopila s poročilom, v katerem je ugotovila, da je imel Zoran Janković za več kot dva milijona prihodkov korupcijsko sumljivega izvora, Janez Janša pa za 200 tisoč evrov. In komisija je izrekla nedvoumni poziv, da oba odstopita s svojih funkcij, torej župana Ljubljane in predsednika slovenske vlade. A rezultat? Medijski in politični svet kot prve vesti ves čas postavljata zahteve po odstopu Janše, medtem ko
resnih zahtev po odstopu desetkrat večjega grešnika ni. TV-dnevniki, seje političnih strank, časopisne naslovnice - vsi obravnavajo le Janšo, medtem ko odstop Jankovića z županske funkcije nastopa le v kakšnem podrednem stavku.

Razvpito poročilo je tako v prvi vrsti postalo politično orožje zoper aktualnega premierja. V iskanju novega mandatarja se dogajajo nepredstavljive stvari: članice vladajoče koalicije, ki je sprejela zakon o slabi banki in holdingu, se zdaj dogovarjajo z antagonističnima opozicijskima strankama, ki na to temo vlagata referendum. Nezdružljive stranke bi se torej združile zoper skupnega nasprotnika. V času absurda je seveda tudi to iz reda mogočega.
Da v deželi vlada logika absurdnosti, govori zadnja anketa, ki jo je objavil časnik Delo in po kateri 92 odstotkov vprašanih podpira delo protikorupcijske komisije, 67 odstotkov jih pa meni, da je Janša žrtev politične zarote. Dve tretjini jih hkrati menita, da je Janša kriv in da je žrtev – popolna nacionalna shizofrenija.

Kako torej v množico zahtev vsemogočih civilnih skupin, strank, medijev in glasov ljudstva vrniti zdravo mero racionalnosti.

Odgovor je en sam: razpustitev parlamenta in razpis predčasnih volitev.