Bill Viola je pomembno ime sodobne umetnosti. Rojen je leta 1951 in je zase menda večkrat rekel, da se je rodil istega leta kot video (?). Na Violovi razstavi v Grand Palaisu je po pisanju Milletove malo del. Še tisto, kar je, je menda … brezveze. Ampak Viola je veeelik sodobni umetnik.
Zakaj je besedilo Milletove zanimivo? Po medijih je mogoče najti izjemno malo umetniške kritike. Da o negativni kritiki niti ne govorim, saj je kritik, ki sesuva, avtomatično obtožen nerazumevanja in nazadnjaštva. Po navadi ob razstavah v medijih prebiramo rahlo modificirane PR-tekste, redkeje se avtor potrudi celo z nekakšno deskripcijo. Ampak vse to je zelo daleč od ocenjevanja. Art Press v tem smislu ni izjema, zato je uvodnik zadnje številke presenetljiv.

Pred letom in pol se je s 'scene' z vzkliki, da "je že čas, da se znebimo tega sranja", umaknil Dave Hickey. S "sranjem" je mislil na Cattelana, Gormleyja, Quinna in na splošno celo legijo vseh tistih veliiikih umetnikov, s katerimi nas obstreljuje svetovni umetniški esteblišment. Dobro, Hickey misli, da je Aj Vejvej nekako boljši od naštetih, vaš kolumnist meni, da gre za isto sranje. Whatever. Dave Hickey velja za enega najpomembnejših ameriških umetnostnih kritikov. Nekoč se je znašel na okrogli mizi s skupino znanih kustosov in pozneje izjavil, da se je počutil kot "Jaka Racman na zadnji večerji."

Brian Sewell je strup londonske umetniške scene. Za časopis Evening Standard piše kritike, pred dvema letoma so njegova besedila izšla v knjigi z naslovom Naked Emperors. Njegova urednica pri Evening Standardu poroča, da so njeni nadrejeni pogosto zahtevali od nje, naj Sewlla neha objavljati. Pa se je uprla. Londonski umetniški esteblišment ji je prigovarjal, naj se ga znebi, saj menda "ne razume". Ni se pustila. Moj poklon urednici! Naked Emperors je zares izvrstno branje. Sewell je eruditski pisec, pa še zabaven je obenem. V svojih besedilih sesuva vse po spisku razen bratov Chapman, ki ju nekako ceni. Hm?
In kaj bo s Catherine Millet? Se je tudi njej kar naenkrat utrgalo? Mimogrede - urednica revije Art Press je pred leti objavila zelo eksplicitno (in zelo komentirano) knjigo o svojem seksualnem življenju.
Sicer pa velja, da še nikoli v zgodovini kritiki na dogajanje v umetnosti niso imeli tako malo vpliva.