Po besedah prvega konjenika, tega drvečega rockovskega stroja, pevca in frontmana Bobbyja Gillespiea, se skupina vrača v okvire temeljnega, z lastnim premišljevanjem postlanega rockovskega zvoka, ki jo je pravzaprav tudi izstrelil v vrhove britanske glasbene scene z albumoma Give Out But Don’t Give Up (1994) in Vanishing Point (1997); ter kasneje z albumom Riot City Blues (2006) le potrdil pozicijo skupine kot pravoverno rockovske.

Rahel spominski napotek – skupina Primal Scream svoje začetke šteje od leta 1982, ko je v naslednjih dveh letih, vse do 1984, Bobbyju Gillespieu uspevalo trasirati dvojno glasbeno kariero. Na eni strani kot bobnar kultnih The Jesus And Mary Chain, na drugi pa kot vodja novonastalih Primal Scream, ki šele s podpisom pogodbe za znamenito neodvisno glasbeno hišo Creation prestopijo glasbeni rubikon otoške novovalovske rockovske scene. Pa vendar, njihovi začetni diskografski poskusi – albuma Sonic Flower Groove iz leta 1987 in Primal Scream 1989 – nista pretirano navdušila niti kritikov niti poslušalcev.

Prelomni dogodek, ki bo v njihovi glasbeni biografiji in karieri ostal zapisan z zlatimi črkami, je izdaja albuma Screamadelica (1991), ki ga bodo, že takrat na izteku tisočletja, glasbena srenja, poznavalci in kritiki po čredni inerciji popolnega navdušenja razglasili za najpomembnejši glasbeni izdelek desetletja. In to vsekakor drži! Album Screamadelica se tudi po več kot dvajsetih letih sliši kot izvenčasovno glasbeno delo, ki briše vse žanrske meje, dokazuje, kako je glasbeno predalčkanje popolnoma nepomembna stvar in kako glasbena domišljija, lirična širina, idejnost in energičnost izvedbe nimajo nič opraviti z diktatom tržišča, trendov ali komercialno usmerjenostjo. Skratka, čist zvok in čista slika! Česar nikakor ne bi mogli reči za člane skupine, ki so bili v eni od najbolj skrivnostnih glasbenih anket, ki jih je lansko leto objavil angleški NME, prav z albumom Screamadelica uvrščeni na prvo mesto rockerjev, ki so v studiu zaužili ali uporabili največ prepovedanih substanc. Celo Rolling Stonesi, Ministry, Jane's Addiction … so ostali krepko za njimi. A to je neka druga zgodba za neke druge čase, neke druge priložnosti.

Potrditev 'elektronske' usmeritve v zvoku Primal Scream je prišla nekaj let kasneje z albumoma XTRMNTR (2000) in Evil Heat (2002), kar je tudi pomenilo ultimativni nabor ali točneje globalno širitev kroga njihovih poslušalcev in novonastalih privržencev.

Tako pridemo tudi do letnice 2013 in novega albuma More Light, ki sicer z izbiro irskega rojaka za producenta, DJ starosto Davida Holmesa morda poraja dvome o načrtovani pomladitvi Primal Scream, a ob slišanem promocijskem materialu večje bojazni ni.

Primal Scream so svoje novo glasbeno delo trasirali skupaj s še enimi velikani temeljnega kitarskega, če lahko rečem glasnega zvoka – kitaristom Kevinom Shieldsom in basistko Debbie Googe iz ponovno aktiviranih My Bloody Valentine. Hkrati pa so nam postregli z najboljšim dokazom, da niso padli v nobeno krizo srednjih let ali iskanje neke boljše prihodnosti ter da se še vedno učijo in klanjajo kultnim junakom svoje mladosti – na novem albumu gostujeta Jimmy Page iz Led Zeppelin in Mark Stewart iz Pop Group. Tanka črta, ki ločuje njihov glasbeni izraz v vsej razsežnosti in uporabnosti zvočne akustike in elektronike, je najbolj strnjena v izjavi samega Bobbyja Gillespiea: "Ko smo na odru in igramo v živo, smo resnično pravi kitarski bend. Toda ko pišemo in ustvarjamo skladbe, nikoli ne želimo obtičati v tem dolgočasnem kitarskem zvoku. To je naš način dela. To so Primal Scream."