Nepriljubljeni francoski predsednik Francois Hollande je včeraj govoril o tem, da bi morali državljani krepko razmisliti, ali želijo, da jedrsko orožje upravlja kdor koli. Nekdanji premier Alain Juppe je volivce pozival na volišča, češ da je neoddana glasovnica glas za skrajno desnico. Podobna razprava je v tej državi že potekala - pred petnajstimi leti, ko se je za vstop v Elizejsko palačo boril oče Marine Le Pen, Jean-Marie. Takrat se je tej možnosti zoperstavilo približno štiri petine volivcev, ki so glasovali v drugem krogu. Tokrat tega enotnega zavračanja prestolonaslednice na čelu skrajne desnice, s prestolom pomaknjenim bliže luči, v francoski družbi očitno ni. Še celo v francoski politiki ne. Razprave o odgovornosti se dotikajo nekaterih najvidnejših predstavnikov desnosredinskih republikancev, med ljudmi pa morda vre. "Saj vem, da ne bi smel, pa vendar …" Podobno nemara razmišljajo volivci levičarskega populista Melenchona, ki ga je sicer kritična javnost prisilila v priznanje, da Le Penove ne bo nikoli podpiral.

V teh dneh se merilci javnega mnenja nedvomno sprašujejo, ali jih je javnost prelisičila ali so utrip izmerili napačno. Enaki rezultati anket se vlečejo že več mesecev. Pri obračunu Macrona in Le Penove je že lep čas napovedan izid 60-40, morda nekaj več, morda manj. Podpora mu je na novo zrasla po srednem brutalnem soočenju z očitki in obtožbami o laganju, prevarah, nespoštovanju pravne države, o Macronovih stricih iz ozadja, če jim lahko tako rečemo, in o tem, da se pod krinko mladega, uglajenega govorca skriva interes velekapitala, ki že nekaj let tepe pozabljene dele države in družbe.

Oba kandidata sta v zadnjih dneh mirno preskočila razpravo o programskih razlikah in se dejansko lotila drug drugega. Program Marine Le Pen je pač tak. Gospodarsko gledano je nelogičen, tudi škodljiv, Macron veliko govori, a njegova naloga je bila v tem drugem delu volilne kampanje predvsem ugajati - vsem, če bi se dalo. Tako levici kot desnici. In ker je stičnih točk med levico in desnico malo, je ključna stična točka Marine Le Pen.

Tako prvi kot drugi krog sta pravzaprav protestni glasovanji. V prvem so volivci v ospredje potisnili tri politike, ki strankarsko gledano ne igrajo pomembnejše vloge, imajo pa izrazito močan apel v javnosti. Na eni strani z razpravo o nujnosti pravičnejše ureditve, kar vsak s svojega konca pridigata Melenchon in Le Penova, na drugi strani z odkloni od splošno spremenljivih stališč, kamor sodijo grožnje z izstopi iz Nata, Evropske unije ali evra. Navadno drugi krog prinese krepitev podpore za sredinskega kandidata. Za primerjavo, po evropskih volitvah se je v Evropski parlament uvrstilo 24 poslancev, a sta dva pozneje Le Penovo zapustila, tako da ima Fronta v EP-ju 22 poslancev. Volili so v enem krogu. Tudi zaradi političnega sistema ima Nacionalna fronta Marine Le Pen v domačem parlamentu le dva poslanca od 577 in malo verjetno je, da bi bilo na junijskih volitvah kaj bistveno drugače. To bi ob morebitni zmagi Le Penove pomenilo izrazito nenaklonjen parlament, v katerem bi za svoje ideje težko našla večinsko podporo, ki je nujna za vladanje oziroma spremembe smeri v Franciji.

Prav evropske volitve marsikje po Evropi veljajo za enega ključnih pokazateljev nezadovoljstva z uveljavljenimi strankami in razmerami v državah članicah Unije. V Franciji so bile predsedniške volitve že tak test. Kot zgoraj opisano, pred petnajstimi leti. Zdaj se Marine Le Pen obeta skorajda podvojitev podpore, ki jo je dobil njen oče. To bi prineslo potrditev, da je diskurz skrajne desnice postal tako rekoč splošno sprejemljiv. Prav tako bi to pomenilo, da v Evropski uniji obstaja še ena država, kjer se volivci počasi, volitve za volitvami, bližajo logiki, ki je eno izmed članic brez treznega, vzročno-posledičnega in resnega razmisleka poslalo na pot v neznano. Eno ključnih vprašanj teh volitev je tako tudi, kako daleč so pripravljeni iti francoski volivci pri kaznovanju politične elite v državi in s tem posredno tudi elit Evropske unije. Odštevanje se začenja in nemogoče je vedeti, kako se bodo volivci, soočeni z glasovnico, odločali. Lahko le domnevamo in predvidevamo. Domneve in predvidevanja pravijo Macron.