Osnovna informacija je znana že zjutraj. Že včeraj. Ekskluzive so redke. Pomembno je torej, kako bo novica zapakirana. In ta paket me vznemirja. Če mi nekdo nekaj minut tvezi o konkretni problematiki in se novinar ne odzove dovolj hitro na vse to dolgočasje, ki skuša biti odgovor, že preklopim. Kot me tudi zmotijo na videz in zgolj s tonom "provokativna" vprašanja, ki so le egotripično nabijanje točk "kao" drznosti, v bistvu pa zelo naivna in kapucinarska vprašanja voditelja. Saj morda poznate tisto igrico, ko je kopucinar kapco zgubil … Čisto fletna zgodba; ampak ko jaz kot gledalka izgubim odgovor, ki ga pač ni, kljub tvezenju gostov in kljub moraliziranju ali "nadiranju" novinarjev gostov, in ko se znajdem le v izpraznjenem prostoru, se vprašam: za koga je voditelj izpraševal? Za lastno "kao" drznost in mi doma naj bi bili navdušeni nad njegovim pristopom, namesto nad tem, da smo /ker pač nismo/ nekaj povsem novega izvedeli?

Bistvo pravila televizijskih pogovorov je, da se imata oba, na obeh straneh dobro. Torej, jaz, ki sprašujem, in oni, ki odgovarja. Vsak iz svoje stroke. Zato je treba tudi spraševati strokovno, in ne tekmovalno.

In ker je televizija tudi podoba, ki slikovno podpre novico, jo podžge, vname zanimanje, bo pač treba posneti na zalogo več novih, dobrih, izvirnih slikovnih prikazov tematik, ki se vsakodnevno ponavljajo v naši zatečeni socio-kulturno-politični zgodbi.

Televizijski dnevnik naj bi bil okno v svet. Pa je?! Ne vem; zakaj je bilo treba kulturo "umakniti" v čas po Dnevniku? So to informacije za "posebneže"? Televizijski dnevnik bi moral vsebovati vse pomembnejše "flash" informacije; brez dveh dolgih minut izjav politikov in gospodarstvenikov, pod kipcem naše stavbe ali pod drevesom v parku zraven TV SLO in v avli pod opešanim benjaminom, ki so ga zdaj nadomestili trije monitorji. Ne! Izjave za Dnevnik morajo biti kratke, videopodpore dinamične, novice vseobsežne. Tudi pozitivne.

Kulturo, znanost, izobraževanje smo getoizirali. Izvrgli iz dnevnoinformativnih oddaj. Zakaj ne bi dopisniki poročali tudi o kulturnih presežkih, o naših gostovanjih, prevodih, o bizarnih družbenih fenomenih ...? Politika in ekonomija, kar je pri nas eno in isto, nafutrata vsak dnevnik. Z najslabšimi novicami. Za crknit dolgočasno in depresivno.

In še huje, ko se v Polnočnem klubu pogovarjajo o rokodelstvu. Ob 23h?! Koga nagovarjamo?