Veronika Žajdela je sodelavka TV MB in Radia Slovenia International. Foto: Matjaž Banič
Veronika Žajdela je sodelavka TV MB in Radia Slovenia International. Foto: Matjaž Banič

Kot prava filmofilka redno spremljam izvozne artikle Hollywooda, sploh tiste, ki pot začnejo na festivalih. Če so studijski blockbusterji tipa Transformers, Batman, Spiderman idr., glavni vir preživetja filmske industrije v ZDA in posledično najdražjega nepremičninskega trga (hiše v zaprti koloniji v Malibuju in dvorci na Beverly Hillsu pač niso na voljo na kredit), pa so filmi, ki jih podpišejo in ustvarijo umetniki gibljivih slik, tisti, ki jih kritiki najbolj povzdigujejo, z dobrim razlogom seveda. Čeprav je film kot tak prvenstveno namenjen zabavi in od 90- do 120-minutnem pobegu iz realnosti, pa nas ni malo, ki vseeno hočemo, da nam film da misliti, da nam odpre obzorja, da se o njem in o vtisu, ki ga je pustil na nas, pogovarjamo še dolgo.

A tovrstnih poslastic za intelekt in duha je v Hollywoodu bolj malo. Največje filmske nagrade podeljujejo prav tu in izbor nominirancev za oskarje je vsako leto težje predvideti, kajti včasih se zdi, kot da gre bolj za to, kateri film se je bolje reklamiral, kateri je uspel nabrati najdaljšo špico A-listerjev in hkrati stopil na žulj čim manj vplivnežem v filmski industiji kot pa za resničen filmski presežek. Izjeme seveda potrjujejo pravilo. Tudi če ne spremljate festivalskih zmagovalcev, vseeno ujamete naslove, režiserje, občasno igralske zvezde, ker se pač o njih veliko piše. In naredite si sliko, da če se o nečem govori v presežkih, potem pa res mora biti vreden težko prisluženih evrov, in greste v kino. Ali ste potem zadovoljni ali razočarni je druga zgodba, pomembno je, da ste popustili moči reklame in ste šli v kino. Morda isto velja tudi za številne člane Akademije, ki glasujejo za nominirance, včasih pač popustiš pritisku reklame, pa četudi nezavedno.

Leto 2012 je postreglo s kar nekaj takimi primerki (o vegetarijanskih vampirjih ne bom pisala, nisem 12-letnica), a največ se je govorilo o enem filmu, ki spada v pravilo izjem: The Master, Paula Thomasa Andersona (Boogie Nights, Punch - Drunk love) v glavnih vlogah: Philip Seymour Hoffman in Joaquin Phoenix. In v letošnjem naboru nominirancev Akademije prav ta najbolj izstopa. V kontekstu, da ga ni med nominiranci za najboljši film, niti za najboljši scenarij, niti za najboljšo režijo, so pa nominirani vsaj vsi trije glavni igralci. Na Beneškem filmskem festivalu je pometel s konkurenco (ker pravila ne dovoljujejo, da en film pobere vse nagrade, so leva za najboljši film dali južnokorejskemu Kim Ki Duku za Pieta, čeprav je žirija prvotno zmago dodelila The Master) in poskrbel, da dobrih tisoč najvplivnejših novinarjev sveta ne bo tako hitro pozabilo tiskovke na Lidu, predvsem zaradi enega izmed glavnih igralcev.

Joaquin Phoenix je znan po tem, da živi v svojem svetu, da njegovih dejanj ne razume nihče razen peščice posvečenih in da je na splošno precej nepredvidljiv, kar ni nujno pozitivna lastnost pri filmskem zvezdniku, ki poskuša zlesti nazaj na prestol, ki se mu je sam odrekel. Tako ne bi smeli biti presenečeni, ko je na tiskovki za najbolj pričakovan film festivala odprl usta samo takrat, ko je prižgal cigareto, ali pa naredil požirek whiskeyja.

A naj bo še tak težak, vedno znova me navduši na velikem platnu. Lik Freddieja je tako vlil vase, da še zdaj, po vseh teh mesecih ne najdem nikogar drugega, ki bi sedel v to vlogo bolje od njega. Režiser Anderson je na številnih tiskovkah (med drugim tudi precej vehementno na Lidu) demantiral, da Lancaster Dodd (Hoffman) temelji na življenju in delu L. Rona Hubbarda, ustanovitelju sporne Scientološke cerkve. A se je po mesecih vzporednic med filmom in delom Scientološke cerkve (sekte) vdal in priznal, da je 'navdih' lika, ki ga je odlično utelesil Hoffman prav Hubbard. Kar seveda samo še doda zvezdico že tako odličnemu filmu. In ker ne moreš omenjati te sekte brez Tom Cruisa, še tale zanimivost, Andreson in Tom sta dolgoletna prijatelja in kljub neprijazni sliki, ki jo o Tomovi vodilni strasti v življenju naslika The Master, ostajata prijatelja, doda Anderson.

Zame je The Master absolutni zmagovalec in dejstvo, da ni nominiran za najboljši film/režijo/scenarij tega ne spremeni. Upam, da ga bodo počastili vsaj s tem, da kipca odneseta protagonista, ki sta (v sicer hudi konkurenci v obeh kategorijah) po mojem skromnem mnenju daleč najbolje opravila svoje delo.