Paradoksalno ima največ zaslug za razmah katalonskega nacionalizma pravzaprav sam Madrid. Ključna je bila odločitev španskega ustavnega sodišča, ki je leta 2010 razveljavilo nekaj členov katalonskega statuta oziroma nekakšne katalonske ustave. Statut je začel veljati štiri leta prej, potem ko ga je potrdil tudi španski parlament, vendar je španska Ljudska stranka vložila zahtevo za presojo njegove ustavnosti. Med členi, ki jih je razveljavilo ustavno sodišče, pa je tudi opredelitev Kataloncev kot naroda. Podpora neodvisnosti Katalonije, ki ima svojo kulturo, svoj jezik, svojo zgodovino in že danes veliko avtonomijo, se je od takrat strmo povečala. Leta 2010 je neodvisnost podpiralo le 15 odstotkov ljudi, v manj kot petih letih se je ta delež močno povečal, danes znaša približno 50 odstotkov.

Kakšen natančno je ta delež, je stvar interpretacij izidov volitev in raziskav javnega mnenja. Katalonci so skušali lani na več načinov izvesti pravno veljaven posvetovalni referendum o prihodnosti pokrajine. Najprej je katalonski parlament predlagal parlamentu Španije, naj mu v skladu s špansko ustavo podeli pristojnosti za sklic referenduma. Potem ko je španski parlament to zavrnil, so skušali v Barceloni pravno osnovo za referendum dobiti s spremembo katalonske notranje zakonodaje. A na zahtevo španske vlade je to preprečilo špansko ustavno sodišče, ki je nato prepovedalo tudi izvedbo neformalnega posvetovanja o tem vprašanju. Vendar so ga Katalonci vseeno izvedli, ob tem pa je predsednik katalonske vlade Artur Mas, ki je bil zaradi izvedbe glasovanja soočen s kazenskim pregonom, napovedal, da bodo na tokratnih regionalnih volitvah stranke, ki zagovarjajo neodvisnost, nastopile skupaj in da bodo v primeru volilne zmage dobile tudi mandat za osamosvojitev Katalonije. In tako zdaj tudi interpretira volilni izid.

Španski premier Mariano Rajoy ga seveda interpretira drugače. Že res, da ste dobili večino v parlamentu, vendar niste dobili večine glasov katalonskih volivcev, pravi Madrid. Pravi odgovor bi seveda dobili, če bi Katalonija lahko izvedla referendum, kot si ga želi, vendar ga Španija ne omogoča.

Katalonija napoveduje, da bo vse korake za razglasitev neodvisnosti izvedla v letu in pol. Z vidika delovanja države to ne bi smela biti pretežka naloga. Že zdaj ima Katalonija svojo vlado in parlament, svojo izobraževalno, zdravstveno in prometno politiko in svojo policijo. Je najbogatejša španska regija, katere proračun bi se pomembno okrepil, če pobranih davkov ne bi pošiljala v Madrid. Drugo vprašanje pa je njeno morebitno priznanje in članstvo v Evropski uniji. Voditelji najpomembnejših evropskih držav so izrazili jasno podporo ozemeljski enovitosti Španije. Slišijo se tudi svarila, da neodvisna Katalonija ne bi bila avtomatično članica Unije - toda za to, da bi jo iz nje izločili, bi jo morali najprej priznati.

Pa Slovenija? Država, ki je svojo neodvisnost dobila na podlagi referendumske odločitve, se zdi kot najbolj naraven zaveznik skoraj štirikrat večjemu narodu, ki si prizadeva storiti podobno. Slovenija je danes suverena država z jasnimi stališči glede pravice narodov do samoodločbe. Vsaj lahko bi bila. Navsezadnje je med prvimi priznala Kosovo, mar ne? S slovenskega zunanjega ministrstva so včeraj sporočili, da Slovenija redno spremlja notranjepolitično dogajanje v Španiji in pri tem dosledno spoštuje načelo nevmešavanja v notranje zadeve, rezultate volitev v Kataloniji pa jemlje na znanje. "Slovenija priznava univerzalno pravico narodov do samoodločbe, pri čemer mora biti ta izražena in izvedena zakonito in skladno z demokratičnimi standardi." Stališče Madrida ni bistveno drugačno, tudi ta se sklicuje na zakonitost. A to, da bi Katalonija izvedla referendum, ki bi bil v skladu tudi s špansko ustavo in zakoni, je le stvar politične volje.