Ni se zgodilo prvič, da se je neki dramatičen dogodek rodil znotraj družbenih omrežij. Pa ne samo rodil; pred začudenimi očmi neuporabnikov družbenih omrežij se v digitalnih vijugah naša realnost rojeva, živi in tudi umrjé.

Vprašanje, ki nas lahko zmede, je načelno, a hkrati popolnoma praktično; če je državljan član družbenih omrežij, mu vlada nekoliko smešni predsednik države, iz katerega se na teh istih omrežjih državljan lahko duhovito norčuje. Če pa državljan ni član družbenih omrežij, mu vlada normalni predsednik republike Pahor.

Kateri Pahor je torej pravi Pahor? Ker kot nas prepričujejo medijski strokovnjaki, družbena omrežja niso le prenašalci informacij; gre za polnokrvne digitalne skupnosti, ki s svojo dejavnostjo vplivajo na družbeni trenutek. Nekoliko ciničnemu neuporabniku družbenih omrežij se sicer zdi, da gre za skupino narcisoidnih prijateljev, ki si težko dobijo dekle … ampak kdo smo mi, da sodimo.

Zato ponovno: kateri Pahor je pravi Pahor? Ali je pravi Pahor človek, ki se razteguje po marmorni ograji s kovanimi vložki in se s tem pridružuje krožnikom posebno uspele lazanje, morskemu zahodu na Baliju, mački, ki zeha, in utrinku iz diskokluba, ali pa je pravi Pahor demokratično izvoljeni predsednik republike, nekdanji premier in nekdanji predsednik parlamenta.

Težava je v tem, da oboje ne more biti. Zasebnost običajnega trenutka iz banalne vsakdanjosti preprosto ne more sobivati s funkcijo in poslanstvom najvišjega predstavnika države.

Oglejmo si primer predsedniškega slonenja na ograji še nekoliko bolj analitično .... Kot vedno, so se živahno odzvali občinstvo Instagrama, tvitosfere in seveda prijatelji Facebooka, ki vsi zase trdijo, da so vseobsegajoča in predvsem samozadostna skupnost. Torej: kar se je zgodilo na Instragramu ali na Twiterju ali na Facebooku, tudi resnično obstaja.

Povedano drugače: ko se je Pahor fotografiral na Instagramu, se je po njihovem fotografiral za vse prebivalce Slovenije. V resnici pa tisti, ki mu sledimo samo kot predsedniku, skoraj nismo vedeli, da je v Egiptu. Tistim pa, ki mu sledijo na družbenih omrežjih, je osebno povedal, da je v Egiptu in da ima domotožje. Tako se znotraj družbenih omrežij ustvarja nekakšna državljanska elita – privid, da predsednik Pahor ni institucija, temveč je osebni prijatelj vsakega izmed uporabnikov družbenih omrežij. To, da se številni uporabniki pozneje iz njega norčujejo, na digitalno krvno tovarištvo seveda ne vpliva ...

Načeloma ni s priljudnim državnim funkcionarjem nič narobe; čeprav množično oboževanje bolj spominja na diktatorske kot na demokratične standarde. Težava se nepričakovano pojavi popolnoma na drugem koncu; s tem, ko Pahor na družbenih omrežjih ustvari občutek, da se pozna z vsemi državljani, stopi v isti čoln s slovenskimi župani, ki se dejansko poznajo z vsemi občani. Pahor tako institucijo predsednika države lokalizira – najbrž kar namenoma, saj je v Sloveniji kar 19 županov, ki vodijo občine že od leta 1994! Po tej logiki osebne povezave na družbenih omrežjih Pahorju tlakujejo dosmrtni vpliv na slovensko politiko. Kapital osebnega stika tako pri njem premaga morebitno nelagodje ob spletnem norčevanju …

Pa še nekaj o sprenevedanju; dušebrižniki so ob zapeljivi predsedniški ekspoziciji ugotovili, da se kaj takega za predsednika ne spodobi. Mogoče se res ne, ampak verjemite, da smo jo še dobro odnesli. Narodi po svetu imajo predsednike, ki jih zdesetkajo, stradajo, zapirajo, mučijo, ki so dokazano bebci, hinavci in lažnivci. Če se predsednik podriča po marmorni ograji, to še ni najhuje, kar lahko narod doleti od njegovega predsednika. Pahorjev vladarski slog je morebiti res bolj radoživ, kot je bil Kučanov ali bog ne daj Turkov in se kot tak bolj približuje obolelemu Drnovšku, a do zdaj bi se lahko že naučili: slog vladanja in celo predsednikova osebnost nimata nič opraviti z dejanskimi interesi institucije predsednika države.

Dolga zgodba na kratko: da te na tridesetih egiptovskih stopinjah sredi kolonialne palače zgrabi domotožje po dveh cimrih sredi meglene in smogaste Ljubljane, te mora doma čakati kuža, ki si mu ob odhodu pozabil dati konzervo.