Predsednik Evropske komisije je izbral relativno udobno pot, ki pa je obenem tudi najtežja. Zanj je bistveno lažja, kot da bi naštel tisto, kar sam misli, da bi se moralo zgoditi, in nemara pogorel na vsej črti. Vsemu pompu navkljub, Juncker še zdaleč ni ključni mož kreiranja evropskih politik. Če bi bil, potem bi bila morda evropska migracijska kriza obravnavana drugače in težave, ki ostajajo, rešene s katerim izmed mehanizmov, ki jih je njegova komisija predlagala. Prav tako bi se države verjetno drugače lotevale grške finančno-dolžniške krize, v kateri je takrat še relativno navdihnjeni Aleksis Cipras našel pravega sogovornika za svoje neuslišane poglede le v Berlaymontu, kot se imenuje palača, v kateri novce služijo komisarji.

Ne smemo pozabiti, da je bil Jean-Claude Juncker vrsto let del nacionalne politike, tak vladni pogled ga "krasi" tudi na položaju prvega komisarja. Res je, da je Juncker komisijo prevzel v obdobju kriz, ki so si podajale vrata, vodi jo v obdobju, ko se britanska vlada pripravlja na sprožitev postopka izstopa iz EU-ja, v obdobju, ko pristope nacionalnih vlad usmerjajo strah pred prebežniki, terorizmom, populisti, pred ameriškim protekcionizmom. Juncker je v tem pogledu storil le tisto, kar je lahko. Dal je svoj del predlogov in tako pokazal, da je prav od usmerjanja strahu, torej od nacionalnih politik, odvisno, kako bo potekala saga o prihodnosti najuspešnejšega mirovnega projekta v zgodovini.

Lastništvo Unije in odgovornost za njeno prihodnost je Juncker preložil na vlade, na vas, volivce ter dal vedeti, da evropska birokracija ne more biti izgovor za vsiljevanje, za diktat. Zanj je udobna, ker je svoje delo tako rekoč že opravil, bistveno težje bo usklajevanje med članicami, ki se bodo morale po nizozemskih, francoskih in nemških volitvah pogovoriti o tem, ali je vse skupaj sploh še smiselno. Seveda bo največ odvisno od vzpona populistov, za zdaj tistim drugim, se pravi zmernejšim kandidatom ali kandidatkam kaže bolje. A z anketami je križ. Nekaj mesecev nazaj je Francois Fillon velja za prihodnjega predsednika, zdaj štejejo ure pred njegovim umikom iz volilne kampanje.

Tisti, ki so od Junckerja želeli slišati, kakšna naj bo prihodnja Evropska unija, so bili razočarani, ker ponujenega niso vzeli kot izziv, temveč so pričakovali rešitev, vizijo. Nad temi, torej razočaranimi, bi morda zaradi pomanjkanja lastnih ambicij ali idej lahko bili razočarani. Najboljše, najbolj evropske ideje, so plod razprav in kompromisnega upoštevanja interesov vseh. Juncker je storil prav, da ni storil nič. Označil se je za nekakšen kanal komuniciranja, nekakšno sidrišče, in izzval tiste, ki veliko govorijo in manj storijo, naj še kaj konkretnega, uresničljivega povedo. Razkoraki med obljubami in dejanji so v EU-ju skoraj pregovorni. Tudi v prihodnje bodo. Prvi Junckerjev scenarij je namreč, da vse ostane, kot je, ter da države storijo obljubljeno, torej nadaljujejo začrtane ukrepe in reforme. Za najverjetnejšega sicer velja nekakšen gemischt, torej iz vsakega izmed petih scenarijev nekaj.

Junckerjeva pot želi sprožiti tudi iskanje kompromisa med marsikje odtujenima politično elito in državljani. Brez njih EU-ja ne bo. Brez njih na strani proevropskih sil bo morda v Elizejski palači Marine Le Pen, v Torentju v kompleksu Binnenhof v Haagu Geert Wilders ter drugod njuni sledilci, hologrami. V škodo siceršnjega EU-ja, nemara tudi Nata, varnosti, blaginje?

Evropska unija je izjemna tvorba kljub svoji nepopolnosti in pomanjkljivosti. Ali pa predvsem zaradi teh. Za več članic, predvsem manjših, izvozno usmerjenih, kakršna je Slovenija, je skorajda nuja. Juncker državam in njenim državljanom namenja težko pot, ki pa obenem ob morebitnem uspehu ponuja največ občutij zadovoljstva. Pot kompromisov in razprave ter iskanja enakopravnih rešitev. Težje skorajda ne gre. Zdajšnja Evropska unija sama je dokaz.