A je uboga. Kjer se odloča o strukturnem v pomenu nacionalne skupnosti ali politike na sploh, poje namreč druga pesem. Pesem brutalne moči, brezobzirnosti, elementi užitka oblastne represije. Izza svetlobe nad temo kot simbolom božiča se kot pošast dviga okrutnost sle po denarju, vrednota zgolj samo ti in nekaj ljudi okoli tebe, drugo pa izkoristiti, ignorirati ali celo anihilirati. In to v krščanski Evropi. Kje danes dominira zavest o rojstvu nekoga, ki je prinesel na svet ljubezen za vse, ki je premagal, kar iz življenja dela trpljenje in smrt, ki naj bi premagoval zlo razdejanj med ljudmi? Božič in z njim krščanstvo, ki utemeljuje Evropo, da nekateri branijo vzrok naše dobrosti ali blaginje s sklicevanjem nanj, kje je tu krščanstvo?

Ni vse obup in groza, toda na ravni nekaterih skupin na oblasti ter v okviru nekaterih ključnih družbenih relacij ni od duha in mesa krščanstva ostalo nič. Nacionalizem, identitarstvo, zapiranje v svoje meje, sovraštvo do drugih in drugačnih, poudarjanje svoje večvrednosti, umanjkanje solidarnosti, teroriziranje tistih, ki niso tvoje krvi, to je blizu barbarstva. Papež Frančišek pravi, da je politika do migrantov polom civilizacije. Visoke ograde, delitve, egoizem, poveličevanje sebe in ne sprejemanje drugih so negacija temeljnih načel krščanstva. In sledi tega je najti tudi pri nas. Kot smo v božičnem času bombardirani z ljubeznijo, imamo na drugi strani vedno več sovraštva. Naredimo vse, da tega hudiča izženemo.