Prvi, ker ni bil sofistični relativizem le strup pravemu védenju, marveč je služil tudi tistim, ki so si z zvijačnostjo besede nagrabili moč nad pravičnimi ter z lažjo držali nevedne v pokorščini. Drugi, ki je govoril, da Prvo in Zadnje nista od z grehom prežetega, smrti zapisanega sveta.

Kajti resnica se ne uklanja predstavnikom poginu usojene majhnosti, ki hočejo podrediti vse svoji ničevi volji, da drugim ostane le gorje. Resnica je brezmejno, neizpodbitno veljavno, ona pobija egoistično zagledanost v tvoj lažnivi prav, je moč občega dobrega za vse.

Ona presega samovoljne strasti v vojni z drugimi strastmi, kar vodi v krvoprelitje in z nepremagljivo silo uma ali duha pokori še tak monstrum. Ker je predstavnik tistega, ki ima zadnjo besedo v univerzalni strukturi stvarstva in njegovega najvišjega, torej Dobrega. Zato te prej ali slej ujame njegova sila, če si kaj hudega storil. Resnica je torej vseobsegajoča. In kaj bi bilo to vseobsegajoče v realnem življenju, recimo v sferi ekonomije, kjer gre za našo konkretno blaginjo?

Če je lastnina element blagostanja, naj bo vsak v delovnem procesu nekega podjetja, kjer se ta lastnina ustvarja, udeležen na njegovem lastništvu.

Proporcionalno, vendar tako, da bo spodnji prag posedovanja njegove vrednosti zagotavljal normalno, zadovoljno življenje vsakogar. Vsak ima namreč pravico do svoje udeležbe na dobrem sveta, kamor sodi tudi materialni fetišizem. Za zdravje duše pa bodo poskrbela še druga zdravila. Recimo ljubezen, šport, narava, spiritualne aktivnosti.