Razmesarjeni mrliči, razmetani deli teles, glave brez trupel, ki ležijo nedaleč od njih, v zavesti tega para blokirajo sprehod ob morju. In slišimo besede politikov in preživelih veteranov: Kaj takega se ne sme zgoditi nikoli več. A nekakšna luknja v ugodju spremlja počastitev spomina na ta veličastni dogodek, čudna tesnoba se vriva v čaščenje junakov, ki so dali življenja za svobodo in mir v Evropi. Če bodo namreč šli vzpon nacionalizmov, populizmov, sovraštvo do drugih, samopoveličevanje, suverenizem naprej, adijo ta mir.

Najprej bodo večje ribe pojedle manjše, na koncu pa se bodo poklale še največje zverine. Bistvo nacionalizmov in podobnih reči je v tem, da si umišljaš, da si od drugega boljši, lepši, močnejši, to pa lahko dokažeš samo na bojnem polju. Kar vemo iz športa. Nekdo je boljši, če drugega premaga. Svoje superiornosti ne moreš dokazovati samo sam s sabo. Uber alles, čez ves svet ti sam, postaneš, če pobiješ ali podrediš vse druge.

Toda … biti nad vsemi sloni na fizični sili neke nacije, ki se konča pri temelju tega sveta, pri njegovi končnosti. Najmočnejši se bo nazadnje srečal s tistim, kar je najmočnejše na svetu, to pa je njegov konec. In se bo morala na Zemljo namesto v Normandijo izkrcati neka nezemeljska sila, ki je smrt ne ustavi. V Evropskem parlamentu je kar nekaj hudobcev, katerih ideje pripravljajo teren za ta konec. Slovenski poslanci naj proti njim zakurijo kraval ali pa naj spokajo.