Pri plačah pa pazite, ker so oni trikrat bogatejši od nas. Nadvse komično pa je, da ljudje, ki vodijo zdravstveni sektor, pozabljajo na zakon, na katerem visi vsa ekonomija od Adama Smitha naprej. Če bi bila ponudba zdravnikov večja, bi se zmanjšalo povpraševanje in cena storitev, mladi bi dobili zaposlitev, bolnikom bi se skrajšale čakalne vrste, družinski zdravniki bi olajšani zadihali. Kako priti do več zdravnikov, pa je stvar politične volje.

Povečati, recimo, vpisna mesta z morda novo medicinsko fakulteto, uvoz zdravnikov itd. Če se torej navežem na začetek, dokler bo namen čim več denarja, bodo problemi. Ko pa bo cilj služiti bolnikom pri vseh faktorjih, vezanih na zdravstvo, zasenčil drugo, in prišel v meso in kri, bo rešitev blizu. Če se je denar našel za bančno luknjo in še za kaj drugega, se bo tudi za to. Če se le hoče. In večji priliv financ v zdravstveno blagajno bi se zgodil z uvedbo participacije, ki je nekoč že bila, pa ni zato nihče umrl.

Če pa kdo ob obisku zdravnika ne bi zmogel plačati nekaj evrov, bi "častila" država. In trpinčenje medicincev z administracijo. Danes, ko imamo umetno inteligenco, ki je boljša od naše, mesene, je slabše kot takrat, ko je bila na delu samo naša uboga mesena. Pa to je neverjetno! In krivca poznamo. Torej, kot mora gradbeni inženir najti fizikalne rešitve za še tako komplicirano arhitekturno umetnino, mora politika najti rešitve za bolnike.