Po Evrobarometru smo od vseh članic EU-ja z državo najbolj nezadovoljni. Ne samo zaradi bolezni. Z nami je nekaj narobe. Ljudje volijo poslance, za katere bi lahko z Napoleonom rekli, da v politiki neumnost ni ovira, in dodali, je pa ovira etika, torej neškodovanje ljudem. Ni zato čudno, da ne zna oblast ustvariti vere v pokončanje takih ali drugačnih virusov ali potolažiti, kar je splošni vtis za čas epidemije. Ne zna ustvariti državljanskega zanosa, ne zmore dvigniti duha, ker ga zatira. Zatira? Ali ker ga v nas samih ni? Pomeni, da se nacija počasi ukinja?

Kdor izvaja njemu podeljeno oblast, ker ga žene sla po podrejanju drugih, deluje proti silam, ki premagujejo samovoljo, uničujoče zdravje nacije. Če hoče kdo ali nekateri zaradi užitka moči nad drugimi ugnezditi v vse pore državnih institucij svojo silo in ideologijo, se ustvari bojno polje med eno voljo, ki ni univerzalna, in drugo, ki prvo čuti kot zlo. Je super malo mrcvariti.

Kot pravi pesnik: Jaz hočem imet oblast, ki masam bo v balast, ker to mi dobro godi, da folk po obupu brodi. Ja, do zatona nacije. Dobrost pa je življenje, ki se stalno samopresega, je odprtost, kozmopolitska povezovalnost, ne sovraštvo do drugih, ki je smrt, je strast po novem, vzburljivem, brezmejnem, ne pa zaprtost v lastno plesnivo, nazadnjaško, mrtvaško majhnost, je svoboda vseh, ne le nekaterih, zaradi česar je propadel tretji rajh. In na koncu: če še nekaj časa ne bo sreče od države, naj jo Slovenci najdejo v seksualni ljubezni, ki pozdravi tisoč muk.