Evropsko unijo, njene institucije in države članice pozivamo: Evropa, čas je, da prenehamo biti odvisni od rasti."

Znanstveniki, politiki in oblikovalci politik se ta teden zbirajo v Bruslju na prelomni konferenci. Namen dogodka, ki ga organizirajo poslanci petih različnih političnih skupin Evropskega parlamenta, skupaj s sindikati in nevladnimi organizacijami, je proučiti možnosti za ‘post-rastno gospodarstvo’ v Evropi.

Zadnjih sedem desetletij je bila rast BDP-ja najpomembnejši gospodarski cilj evropskih držav. Toda z rastjo naših gospodarstev se je povečal tudi naš negativni vpliv na okolje. Zdaj človeštvo že presega meje prostora varnega delovanja na Zemlji in nič ne kaže, da bi se gospodarstvo razdruževalo od uporabe virov ali onesnaževanja, vsaj ne v zadostnem obsegu. Danes za reševanje družbenih problemov v evropskih državah ne potrebujemo več večje rasti, temveč bolj pošteno porazdelitev dohodka in že ustvarjenega bogastva.

Poleg tega rast, zaradi zmanjševanja produktivnosti, zasičenosti trga in degradacije okolja, postaja vse težje dosegljiva. Če se bodo trenutni trendi nadaljevali, v naslednjem desetletju v Evropi morda sploh ne bo več rasti. Trenutno se rast poskuša ohranjati z dodatnim zadolževanjem, nižanjem okoljskih standardov, podaljševanjem delovnega časa ter zmanjševanjem sredstev za socialno varnost. Takšno agresivno prizadevanje za rast za vsako ceno ustvarja družbene vrzeli in gospodarsko nestabilnost ter ogroža demokracijo.

Politične elite se vsaj za zdaj niso bile pripravljene ukvarjati s temi vprašanji. Projekt Evropske komisije Onkraj BDP se je preimenoval v BDP in več. Uradna mantra ostaja rast – sicer preoblečena v »trajnostno«, »zeleno« ali »vključujočo« – a v prvi vrsti še vedno rast. Kljub temeljnemu nasprotju med rastjo in trajnostnostjo so prizadevanja za gospodarsko rast kot cilj politik za vse države vključena celo v nove cilji trajnostnega razvoja Združenih narodov.

Dobra novica je, da se je znotraj civilne družbe in akademskega sveta pojavilo gibanje post-rasti. Po svetu ga poznajo pod različnimi imeni, med drugim décroissance, Postwachstum, ekonomija ravnovesnega stanja ali obročasto gospodarstvo ter blaginja brez rasti. Od leta 2008 naprej so redne konference od-rasti privabile na tisoče udeležencev. Nastala je nova svetovna pobuda Mreža za blaginjo (Wellbeing Economies Alliance oz. WE-All), ki povezuje tovrstna gibanja, evropska raziskovalna mreža pa razvija nove ‘ekološke makroekonomske modele’. Tovrstna prizadevanja kažejo, da je mogoče izboljšati kakovost življenja, obnoviti živi svet, zmanjšati neenakosti in zagotoviti dostojna delovna mesta – in to brez potrebe po gospodarski rasti, pod pogojem, da sprejmemo politike za odpravo naše odvisnosti od rasti.

Nekatere predlagane spremembe vključujejo omejitve rabe virov, progresivno obdavčevanje za omejevanje naraščajoče neenakosti ter postopno krajšanje delovnega časa. Rabo virov bi bilo mogoče omejiti z uvedbo davka na ogljik, prihodki pa bi se lahko vračali kot dividende za vse ali skozi financiranje socialnih programov. Neenakost bi dodatno zmanjšala uvedba tako temeljnega kot maksimalnega dohodka, ki bi hkrati pripomogla k prerazdelitvi skrbstvenega dela in zmanjšanju neravnovesij moči, ki ogrožajo demokracijo. S pomočjo novih tehnologij bi lahko skrajšali delovni čas in izboljšali kakovost življenja, namesto da se zaradi njih odpuščajo množice delavcev in povečujejo dobički privilegirane manjšine.

Glede na tveganja bi bilo od politikov in oblikovalcev politik neodgovorno, da ne bi proučili možnosti za post-rastno prihodnost. Konferenca v Bruslju na to temo je obetaven začetek, vendar so potrebne mnogo trdnejše zaveze.

Kot skupina zaskrbljenih znanstvenikov s področij družboslovja in naravoslovja iz vseh 28 držav EU-ja pozivamo Evropsko unijo, njene institucije in države članice, da:

1. Ustanovijo posebno komisijo za post-rastno prihodnost v Evropskem parlamentu. Komisija naj aktivno sodeluje v razpravah o prihodnosti rasti, oblikuje alternativne politike za post-rastno prihodnost ter ponovno prouči smiselnost rast kot splošnega cilja politik.
2. Vključijo alternativne kazalnike v makroekonomski okvir EU-ja in držav članic. Gospodarske politike bi morali ocenjevati na podlagi njihovih vplivov na človekovo blaginjo, rabo virov, neenakost in zagotavljanje dostojnega dela. Tem kazalnikom je treba v odločevalskih procesih dati prednost pred BDP-jem.
3. Spremenijo Pakt za stabilnost in rast (SGP) v Pakt za stabilnost in blaginjo. SGP sestavlja sklop pravil, katerih cilj je omejevanje javnofinančnih primanjkljajev in javnega dolga. Dokument je treba revidirati in tako zagotoviti, da bodo države članice poskrbele za temeljne potrebe svojih državljanov ter obenem zmanjšale porabo virov in emisij, nastalih zaradi odpadkov, na trajnostno raven.
4. Ustanovijo Ministrstvo za gospodarsko tranzicijo v vsaki izmed držav članic. Nova oblika ekonomije, ki se osredotoča neposredno na blaginjo ljudi in okolja, lahko omogoči mnogo boljšo prihodnost kot ekonomija, ki je strukturno odvisna od gospodarske rasti.

Dr. Andrej Lukšič, mag. Ajda Pistotnik, Danijela Tamše, dr. Martin Pogačar, dr. Lidija Živčič