V zadnjem tednu smo slavili Erasmus in odpravili dodatne stroške mobilnega gostovanja v EU-ju. To nikakor nista primera, ki bi ju lahko postavili ob bok odpravi revščine, a sta vseeno primera, pri katerih je očitno, da nam je kot pripadnikom neke skupine držav lahko nemara bolje, kot če bi se šli globalizacijo posamič. Odprava stroškov mobilnega gostovanja je bila pred desetletjem ideja, zdaj je realnost. A gre za majhen del kreiranja evropskosti, ustvarjanja evropskega trga. Predstavljajte si, da imam v rokah dva telefona. Enega s številko slovenskega operaterja in drugega s kartico SIM belgijskega operaterja. Po novem vas lahko s slovenske številke pokličem tako rekoč zastonj, medtem ko bo strošek klica iz Belgije v Slovenijo še naprej prej kazen kot strošek. Na spletni strani mojega belgijskega operaterja pravijo, da bo klic obračunan po en evro na minuto pogovora. To je druga plat enotnega evropskega trga in eden sicer številnih dokazov o tem, da ta nikakor ni enoten.

Na neki način sta projekta Erasmus in ukinjanje stroškov mobilnega gostovanja simptomatična za delovanje Unije. Majhni projekti, ki so seveda nepopolni, a se z meseci, leti, nadgrajujejo in na daljši rok izkažejo za dobre. Ker če se ne izkažejo za učinkovite, potem to sploh ni bila ideja, ki so jo skušali uresničiti, in je za neuspeh kriv kdo tretji. Majhni projekti so seveda posledica pomanjkanja odločnosti in pa enotnosti med državami članicami, da se skupaj lotijo česa večjega, temveč ves čas nekako postopoma iščejo bližnjice, se igrajo skrivalnice, ponujajo odklone od pravil in upravičujejo odmike, ki naj bi bili posledica posebnosti neke države ali kaj podobnega. A bistvo EU-ja je dejanska stalna gradnja in prirejanje tako vizij kot pravil za to, da bo projekt EU preživel, pa čeprav se ne bo dejansko spremenilo nič. Ker vsaj v tem obstaja soglasje, namreč da je EU pozitivna tvorba, ki v primerjavi z nekaterimi Nobelove nagrade ni dobila brez dejanske in preverjene zgodovinske izkušnje.

Kohl je 16 let na čelu države gradil Evropo v obdobju, ko je čas tekel počasneje, a so bile odločitve vendarle morda konkretnejše in večkrat hitrejše ter očitno daljnosežne. Zdaj čas teče hitreje, a zakonitosti dogovarjanja 28 držav članic povzročajo, da so pogovori dolgotrajnejši in odločitve pogosto zelo mlačne. S tem ni nič narobe, čeprav bi si včasih želeli več odločnosti. Premišljenost ravnanja je vendarle tudi veščina.

Evropska unija je v zadnjem obdobju Kohlovega življenja doživela eno pomembnejših zmag, ki je potrjevala njegova prizadevanja izpred desetletij o povezovanju evropskih držav. Zmago nad protiunijskoretoriko. S to zmago so volivci v Avstriji, na Nizozemskem, v Franciji, tudi v Združenem kraljestvu, kjer botri brexita, stranka UKIP, ne bodo imeli svojega predstavnika v parlamentu, dali vedeti, da jih "alternativna dejstva" (znana tudi kot laži) ne pritegnejo. Vzpon populizma je bil za zdaj kratkotrajen, nikakor ni dokončen in je nedvomno njegovo kratko trajanje vezano tudi na kaos, ki ga je na Otoku povzročila odločitev za brexit, ter na večkrat nelogična ravnanja ameriškega predsednika.

Za Francijo odmik od skrajnejših idej prinaša za jutrišnji drugi krog parlamentarnih volitev celo možnost, da bo proevropski predsednik Emmanuel Macron dobil skoraj 80-odstotno podporo v parlamentu. S tem naj bi imel mandat za spremembe v državi, kot je razumeti, pa ta mandat tako v Franciji kot v Bruslju in Berlinu razumejo tudi kot mandat za spremembe na ravni EU-ja.

Morda tega ne storite pogosto, a verjetno se je smiselno kdaj ustaviti na svoji poti, odmakniti od trenutnih skrbi in poskusiti pogledati svet, kakršen je in kakršen je bil. Kohl je sodil med vizionarje, ki so nam predali združeno Evropo, boljšo Evropo. Danes to Evropo živimo, pa čeprav v nepopolni povezavi, kakršna je Evropska unija. Vprašajmo se torej, kdo so trenutno tisti, ki imajo vizijo, s katero nam bo čez desetletja bolje.