Medtem ko njegovi dokumentarni filmi vsebujejo hipnotično razburjenost in osredotočenost, njegovi trije igrani filmi nekako ostanejo na meji prvorazrednega; brez tistega posebnega daru, ki bi jih porinil čez to mejo.

Plesalka v senci (Shadow Dancer, 2012) je adekvaten, a ne popolnoma zadovoljiv spoj dveh zanesljivih prvin britanskih srhljivk: vohunstvo in »težave« v Severni Irski. Gre za Collete McVeigh, Irko iz Belfasta na Severnem Irskem, ki je bila kot otrok v zgodnjih sedemdesetih letih prejšnjega stoletja priča smrti svojega majhnega brata. Ali so krivi Britanci, protestanti ali sama Irska republikanska armada (IRA), ni razjasnjeno. Dvajset let pozneje jo vidimo kot odraslo žensko, kako s torbo na ramenu hodi skozi postajo podzemne železnice v Londonu. Vemo, da je teroristka: tako iz konteksta filma kot iz našega poznavanja filmskih konvencij sploh.

Policija jo ugrabi. Resen in pošten britanski agent Mac ji ponudi izbiro: ali bo delala zanje in jih opozorila, ko bosta njena brata, oba borca v IRI, pripravljala napad, ali pa bo šla v zapor in prepustila svojega sinčka državi. »Nihče ne bo ubit. Nikomur se ne bo nič zgodilo,« ji zagotovi Mac. »Samo pogovarjala se bova.« Collete privoli in se vrne domov na Irsko. Tam postane sumljiva Kevinu Mulvillu, krutemu profesionalnem vojaku IRE, ki skrbi za notranjo varnost.

Macu pa postane jasno, da njegovi kolegi delajo za njegovim hrbtom. Izve, da Collete ni njihov edini vohun v tej celici IRE. Collete rekrutirajo, da bi od tega ovaduha odvrnila sum. Pa tudi sama Collette morda ni tisto, za kar jo ima Mac.

Plesalka v senci tako obuja miazmo suma in prevare, kot jo poznamo iz britanskih vohunskih filmov, kakršen je, denimo, nedavni film Tomasa Alfredsona Kotlar, krojač, vojak, vohun (Tinker, Tailor, Soldier, Spy, 2011). Obuja tudi isto fizično in moralno pokrajino: vedno preteče nebo, vseprisotno ozračje laži in izdaje, delo osamljenih in nejasnih ljudi. Marsh ima pristop, ki bi mu lahko rekli dokumentarističen: nevsiljivo opažanje. Vseeno pa ima rad velike čustvene trenutke, režirane na pridušen način. To je značilen britanski pristop in ustrezen vohunskemu filmu na britanski način. Slovo junakinje od moža, ki ga morda ljubi, potem ko je prišla do strašne odločitve, je odigrano ob razburkanem morju. Ona v rdečem plašču hodi proč in ga pusti samega pod že omenjenim pretečim nebom.

Film vsebuje tudi prvine filmov o položaju na Severnem Irskem: pogreb borca IRE, sumničenje v družini, strah pred izdajo, spopad med staro gardo IRE, ki je pripravljena vsaj razmišljati o kompromisu in vročekrvnim mladim pripadnikom, ki tega zavrača. In tu je Kevin Mulville, pristojen za iskanje ovaduhov, ki so stalnica irskih dram in melodram vsaj od Ovaduha/The Informer Johna Forda iz leta 1935. »Nismo nič, če nismo čisti,« reče Kevin. »Ovaduh pomeni, da smo umazani.«

Dobro je režiran prizor spopada med katoličani, ki želijo pokopati padlega borca z vojaškim pozdravom, in dobro oboroženo protestantsko policijo. »Ne boste ga pokopali kot vojaka. Ne v mojem oddelku,« pove zadrti protestantski policist. Med konfrontacijo pa gledamo ženske, kako v množici žalujočih druga drugi podajajo revolverje. Ti končno pridejo v roke maskiranim fantom. Postavijo se ob krsti, streljajo v zrak in priredijo ubitemu soborcu vojaški pozdrav pred očmi policistov. Potem se spet stopijo z množico.

Marshov pristop fikciji je podoben njegovemu pristopu dokumentarnem filmu. Poznam dva Marshova dokumentarna filma, Project Nim iz leta 2011 in oskarjevca Mož na žici (Man on Wire, 2008). Project Nim se je ukvarja z večletno odisejo šimpanza Nim, ki ga za potrebe večletnega komunikacijskega eksperimenta ločijo od matere. Film je pogosto osupljiva kronika človeške neodgovornosti, nemarnosti in nenamerne krutosti. Mož na žici pa je zgodba o francoskem vrvohodcu Philippu Petitu in njegovi hoji po žici med stolpoma World Trade Centra v New Yorku leta 1974. V teh filmih je Marsh obvladal tempo in nas brez namigovanja pustil, da sami pridemo do sklepa o tistem, kar gledamo.

Njegovi igrani filmi pustijo občutek, da je Marsh režiser, ki drži svojo distanco do likov in jih opazuje v njihovem okolju. Čeprav sta tako Plesalka v senci kot njegov televizijski film iz leta 2009 Red Riding…. In The Year of Our Lord 1980, o lovu na yorkshirskega razparača, srhljivki, sta oba filma z veliko atmosfere, ampak malo urgentnosti. To je v glavnem zaradi tega, ker liki, ki jih ustvari za igrane filmi, niso tako mikavni kot ljudje, ki se pojavljajo pred njegovo kamero v dokumentarnih filmih.

Njegov najboljši igrani film je prvi, Kralj (The King, 2005), južnjaška gotika o fantu, ki zapusti mornarico, da bi našel svojega biološkega očeta, ki je postal med tem evangelijski duhovnik v Teksasu. Ko ga oče zavrne, se fant vtihotapi v njegovo družino. Sledijo incest, laži, umor. Marshov ležeren pristop, enigmatična igra Gaela Garcíe Bernala kot blodnega sina in Williama Hurta kot ognjenega duhovnika, teksaška pokrajina in atmosfera majhnega mesteca, dajo filmu poseben občutek nerazumljivega zla ležerno posnetega. Ta ležeren pristop povdarja bizarnost te zdobe z biblijskim podtonom. In če nas Bernalov lik frustrira s svojo nejasnočo, Hurtov duhovnik je tragična figura v klasičnem ameriškem slogu: človek vulkanskega temperamenta in brezkompromisne vizije, ki je obsojen na propad.

V Plesalki v senci pa junaki enostavno niso dovolj slikoviti in utonejo v splošno čemernost zgodbe. Del problema je Andrea Riseborough v vlogi Collette McVeigh. Njen obraz izraža težko življenje in upornost. Prepriča kot ženska, ki se v svojem življenju mora boriti. Njena igra pa postane monotona. Ne odkrije ničesar o junakinji. Ne gre za to, da ni prepričljiva. Je. Le ni zelo zanimiva. Clive Owen je dober kot nesrečni britanski agent Mac in David Wilmot je odličen kot vztrajni in nevarni Kevin Mulville.

Pravzaprav, vsi igralci so dobri. Vseeno pa filmu nekaj manjka. Vse je na svojem mestu za vohunsko zgodbo, ki bi lahko bila na svoj tihi način pretresljiva. Ampak drugače od filma Kotlar, krojač, vojak, vohun, v katerem znane prvine zaživijo znova, se v Plesalki v senci v senci zdi, kot da smo to že prej videli. Kljub vsej režiserjevi sposobnosti film deluje obrabljeno.