Celotna politika, pozicija in opozicija, deluje povsem nemočno, prenosi sej delovnih teles iz Državnega zbora kot odsev neke paralelne, kupčkajoče realnosti. Kot da se vse dogaja po prežvečenem scenariju, katerega cilj ni dejanska odprava problemov, temveč zgolj (slaba) igra za novce. Država se zdi ujeta v neskončni pat zdavnaj dogovorjenih potez na šahovnici.

Položaj učinkuje brezupno.

Nemoč aktualnega državnega vodstva se med drugim kaže v temeljnem nerazumevanju pojma politike in njene vloge za zagotavljanje dobrobiti državljank in državljanov. Tudi zaradi nepremišljenih vladnih potez se krepi val sovraštva do begunk in beguncev, oblast pa ni sposobna niti jasno (in javno) razčistiti razlike med domoljubjem in ksenofobijo. Bes kulminira v proteste, na katerih se pojavljajo sovražni plakati, odkrito nastrojeni zoper prišleke – v zares pomanjkljivi slovenščini, brez vejic in rodilnikov. Jezik, talec pravičniških branilk in branilcev narodne substance, v nemi grozi molči.

V spletnih komentarjih se na domoljubje najglasneje zaklinjajo ti, ki sta jim slovenska slovnica in besedišče španska vas. In neka obrobna stranka, ki ji pred evropskimi volitvami očitno voda v grlo lije, ne teče, v državnem zboru vstane v boj zoper pravico otrok staršev iz bivše Juge po učenju maternega jezika na naše stroške. Poskbite najprej za naše, tuli množica. Saj to so naši. In begunci so tudi naši. Ker so ljudje.

A zakaj bi v svojem ravnanju izkazali vsaj osnovne civilizacijske normative, če pa lahko primitivno uveljavljamo pravico močnejšega in vsaj delu svojih sodržavljank in sodržavljanov zagrenimo življenje, a ne. Aufbiks! Stranka NSi spominja na razrednega bulija, ki za šolo pričaka šibkejšega sošolca in se izživlja nad njim izključno zato, ker se lahko, ko ju zaloti učitelj, pa žvižga, gleda v zrak in se dela, da s tem nima nič, nič, priseže pri Bogu.

Tudi zaradi takih degutantnih gest takih strank, ki, paradoksalno, koreninijo v krščanstvu, v naši družbi tako kritično primanjkuje gratuitivnosti, sočutja in solidarnosti. Vsak grabi le zase. To stanje ima v temelju opraviti s strahom in pomanjkanjem samozavesti. Kdor pozna lastno vrednost in se ceni (ne pa panično precenjuje), se ne boji različnosti, nasprotno, veseli se je, saj ve, da njegovo življenje bogati.

Ta politika, vsa, ne zna zajeziti agresije, ki naše sobivanje zdaj obvladuje že na vsakem koraku, nasprotno, s svojimi dejanji priliva olje na ogenj, nato pa križemrok opazuje požar. Življenje v Sloveniji postaja nevzdržno, in zdi se, da se s tem stanjem nihče ne ukvarja, da ga pristojne inštitucije niti detektirajo ne, kaj šele, da bi problem postavile v ospredje ter ponudile rešitve. Mi nočemo biti le številke, ta politika pa nas reducira izključno nanje, vse gleda izključno skozi denar, ker tako doživlja tudi sebe. Tu ni več nobenega prostora za smeh, za veselje, za raznolikost, kulturo in umetnost, ne-vrhunski šport, hobije in prosti čas, vse, kar ne daje takojšnjega finančnega izplena, se zanemarja in potiska na obrobje. Mi nismo revni, ko gre za BDP, povsem obubožani pa, kar se tiče kakovosti življenja.