Vodstvu države ni uspelo preprečiti regresije, v katero je do vratu in čez pogreznjena naša družba. To je eden od njegovih največjih neuspehov, ki boli toliko bolj, ker sta bila tako premier kot predsednica države izvoljena natančno na krilih tega pričakovanja. Slovenske družbe ta čas ne moremo več videti kot naslednice razsvetljenske tradicije. To je dovolj katastrofalno že samo po sebi, še huje pa je, ker smo popolnoma izgubili še stik tako s tradicijo kot s spodobnostjo.

Festival filma LGBT v Ljubljani bo prihodnje leto praznoval štiridesetletnico. Gre za najstarejši tovrstni festival v Evropi ter najstarejši mednarodni filmski festival v Sloveniji nasploh. Smo ponosni, kot bi nedvomno morali biti, saj gre za častitljiv jubilej? Nismo, ker #LGBT, kajne. Če kaj, večina festival pač tolerira, nihče pa najbrž ni pričakoval, da bodo leta 2023 na dan začetka neki smrkavci s pročelja kina strgali mavrično zastavo in jo zažgali. O tej regresiji govorim. Po vseh letih bojev za enakopravnost smo prišli do točke, ko decembra 2023 mladi ljudje pred kulturno ustanovo zažgejo mavrično zastavo.

In kaj delajo državne ustanove? Kje so programi za preprečevanje razraščanja sovraštva v družbi, predvsem med mladimi? Kje so okrogle mize, javne tribune? In, vav, presenečenje: kje je nacionalna televizija?

Namesto da bi nacionalka uresničevala svoje zakonsko opredeljeno poslanstvo, namesto da bi zagotavljala vsebine, ki bi prebivalkam in prebivalcem države pomagale razumeti svet, čas in sebe, predstavlja očitno njen zenit histerični populizem ob četrtkih zvečer. In ravno ko v programih res grozljivo primanjkuje kulturnih vsebin in oddaj v gledanih terminih, ko ni umetniške produkcije in kritike umetniških praks, ko ni refleksije in bomo posledično počasi vsi prisiljeni znova zlesti na drevesa in golčati z njih, se neka inštanca, ki bi morala isti dan odstopiti, domisli, da bi še to uborno prgišče kulturne produkcije na nacionalni televiziji skrajšala in pospravila nekam pred polnoč. Nauk zgodbe: pritlehni osebni interesi, kot kaže, ne poznajo političnih barv, p... imaš očitno povsod, levo, desno in vmesno.

Se opravičujem, nimam drugih besed: to je popolna norost, tako rekoč njena slovarska definicija. Kako naj preživimo kot ljudje, kako naj se ne pokoljemo med seboj, kako naj se sploh še razumno pogovarjamo, predvsem pa: kako naj pri zdravi pameti branimo to nacionalko, če je kaj takega dejansko mogoče? Kolegice in kolegi iz kulturnega uredništva TV Slovenija, vprašam vas: ali ste se za to borile_i? Ste za to stavkale_i?

V naši družbi smo v d... zagazili tako daleč, da povprečno volilno telo kulture in umetnosti ne priznava več za delo. In tako bo, tudi zaradi nerazumevanja vodstva TVS glede kulturno-umetniške produkcije in njenega deleža in mesta v programih, tudi ostalo. In nikar ne mislite, da boste drugi poklici ostali zunaj tega risa sovraštva. Jutri pridejo po vas, ta regresija je namreč totalna.