V soboto je bil namreč god 40 mučencev iz Sebastije v Armeniji. Zgodovinski viri, pa tudi sveti Bazilij Veliki (329—379), škof v kapadoški Cezareji, današnji Turčiji, poročajo, da je Konstantinov sovladar na Vzhodu Licenij Milanski edikt zavrnil. Z njim je bila krščanska vera v rimskem cesarstvu dovoljena. Prepoved je bila tudi za rimsko legijo. V njej je bilo v Armeniji 40 vojakov, ki se krščanstvu kljub denarnim nagradam in odlikovanjem niso odpovedali. Zato so jih postavili gole na zamrznjen ribnik. Ob ribniku je bilo kopališče s toplo vodo, če bi se vendarle kdo od vojakov premislil. Eden izmed njih je podhlajen hitro stekel v kopel, a zaradi velike razlike v temperaturi umrl. Na njegovo mesto je stopil eden izmed stražarjev. Tako je ta dan mučeništva postal za mnoge moške dan moških, v spomin na pogum, prevzem odgovornosti, varstvo, oporo, širino srca, borbenost …, kar je poslanstvo moških.

Pred tem dnevom pa smo se ženske spomnile svojega poslanstva ob mednarodnem dnevu žensk. V zadnjem času je tudi pri nas sprožil razprave o položaju žensk znotraj Katoliške cerkve članek v vatikanskem dnevniku L'Osservatore Romano z naslovom Zastonjsko delo sester. Ta tednik izda vsako leto prilogo, tokrat je imela naslov Ženske in delo. Provokativni članek, da so nekatere ženske v Vatikanu služkinje cerkvenih dostojanstvenikov, je bil usmerjen pravzaprav, da bi se odpravilo v Cerkvi vsakršno izkoriščanje žensk, saj to zahteva Kristusova zapoved ljubezni do sočloveka, nauk evangelija. Zato k temu spodbujajo papeži že od drugega vatikanskega koncila, da bi imela ženska mesto, ki ji pripada tako v družbi kot v Cerkvi, nenadomestljivo, da bi v polnosti živela to, k čemur je bila po božji podobi ustvarjena, da bi bila nosilka življenja, in ne smrti.

Pred kratkim je na to opozoril papež Frančišek v pismu španski teologinji Mariji Teresi Compte Grau. Ta je predstavila svojo novo knjigo z naslovom Deset stvari, ki jih papež Frančišek priporoča ženskam. Papeža skrbi, da v najrazvitejšem svetu prevladujeta moška miselnost in izkoriščanje žensk.

Res je, da tako kot v družbi tudi v Cerkvi obstajajo anomalije. Tu in tam se najdejo žrtve in rablji, ki prinesejo vzorec izkoriščanja, nespoštovanja druge osebe, strah pred izgubo mej med moškim in žensko že iz primarne družine. Takšna podoba jim je bila privzgojena. Papež Frančišek, ki izhaja iz evangeljskega nauka spoštovanja osebe, ženske in moškega, želi, da stremimo k odpravi kakršnega koli suženjstva, če ga med nami opazimo. Res, da so bile nekdaj sestre prisiljene opravljati gospodinjska opravila v župniščih, biti katehistinje, organistke, saj jim je povojna oblast prepovedala opravljati druge dejavnosti. V spremenjenih razmerah, tudi glede vzgoje v družini, pa si danes opravila po samostanih delimo. Vsako delo je vredno, le če ni sad suženjskega odnosa.

Ženske in moški živimo svoje poslanstvo le, če se spoštujemo, če dovolimo, da drug, ki je od nas drugačen, to lahko živi svobodno in polno, če smo z njimi v dialogu. Dnevi žena in moških so idealni za razmislek o tem, o poklicanosti, lepoti, milini in pogumu ... o dostojanstvu, ki ga izkazujemo sebi in drug drugemu.