Rusko zunanjo politiko pogosto primerjajo z dvoglavim orlom iz grba – ptica gleda proti zahodu in vzhodu. Dobri dve desetletji postsovjetske Rusije zgovorno pričata, da se obe glavi nista razvijali enakomerno. Leva, ki zre na zahod, je bila predvsem na začetku, v obdobju, ko je bil zunanji minister Andrej Kozirjev, izrazito hipertrofirana. Krčiti se je začela šele po l. 1996, s prihodom Jevgenija Primakova v stalinsko stolpnico na Trgu Sadovaja – Senaja št. 32 v Moskvi. Z nezaupanjem do Zahoda so se krepila iskanja gospodarskih rešitev, na katere bi se lahko naslonila ruska država pri vračanju položaja v mednarodni skupnosti, za katerega Moskva meni, da ji pripada. V drugem mandatu Vladimirja Putina je postalo uresničevanje t. i. Pax Russica, novega svetovnega reda po ruskem okusu, z nespornim uresničevanjem strateških interesov Rusije, vse očitneje. Ni šlo več zgolj za pobožne želje, ki se jim je bila v 90. letih Rusija prisiljena odpovedovati ali jih vsaj občutno omejevati. Če ne prej, je nezadovoljstvo Kremlja z obstoječim razmerjem moči v svetu in enopolarno ureditvijo postalo jasno z znamenitim münchenskim govorom Vladimirja Putina l. 2007. "Združene države so prestopile meje na vseh področjih – na ekonomskem, političnem in humanitarnem – in drugim državam vsilile svojo voljo," je takrat med drugim dejal ruski predsednik. Po njegovem mnenju je to privedlo do katastrofe: "Lokalnih in regionalnih vojn ni nič manj, število ubitih se ne manjša. Nobene zadržanosti ne vidimo, le hiperinflacijo uporabe sile."

Ugibanja o začetku nove hladne vojne, nihanje temperature odnosov med Moskvo in Washingtonom z nagnjenjem v negativno smer, spori glede protiraketnega ščita, vse pogostejše grožnje o obračanju Rusije proti vzhodu so se kar vrstili. Kljub temu pa je Zahod ostajal glavni partner Rusije, ki se je ves čas spraševala, kam želi in kaj je – je evropska ali vendarle azijska država. Do zdaj. Do Ukrajine. Treznih ocen dogajanja na jugovzhodu te največje evropske države je malo, zato pa veliko več poskusov stopiti na stran Kijeva ali Moskve. A razglabljanje, ali je kriva skrajno problematična ukrajinska politična elita, ki je vsaj v zadnjem desetletju prav demonstrirala način, kako se oblikuje nedržavotvorna politika, ali pa so za tragično dogajanje krivi predvsem ruska vzvišenost, zanikanje ukrajinske državnosti, vmešavanje v notranje zadeve sosede, v tem trenutku ne pripelje daleč. Tudi ugotavljanje "zunanje" krivde – slabo premišljene, kratkovidne oz. preproste napačne politike Zahoda in silovitosti "asimetričnega" ruskega odgovora na zahodno politiko – ne rešuje patpoložaja, ki smo mu priče.

Zato bi bilo dobro razumeti, kaj pravzaprav želi Kremelj, o čemer se v uvodnem citatu sprašuje politolog in novinar Aleksander Morozov. Ne gre le za razčiščevanje odnosov z Ukrajino, opozorilo proti širjenju zveze Nato in napovedi oblikovanja Evrazijske unije, kar je geslo tretjega Putinovega mandata. V ruskem političnem diskurzu se je namreč zgodil korenit prelom. Morozov opozarja na tri dejstva: ni več uradnih oseb, ki bi v Rusiji zagovarjale drugačno stališče. Če ne že popolnoma nasprotnega od kremeljskega, pa miroljubnejše ali vsaj pozivajoče k čim manjšim tveganjem. Drugo dejstvo je, da so iz uradnega diskurza ruske politike izginili Ukrajina kot država in Ukrajinci kot narod. V zornem polju Kremlja ni več ukrajinskih strank, združenj (tudi proruskih), predsedniških kandidatov (tudi takšnih, ki bi morda lahko bili za Moskvo sprejemljivi). So samo še v Ukrajini živeči Rusi, ki jih je treba zaščititi, na eni in fašisti na drugi strani. In najpomembnejše, kar bi moralo zanimati tudi nas, ves svet pravzaprav – če je že govor o drugačni svetovni ureditvi, kaj sploh predlaga Kremelj? O tem molčijo vsi meritorni govorci, ki so običajno razlagali kremeljsko (zunanjo) politiko. Z majhno izjemo Sergeja Karaganova in Fjodorja Lukjanova, ki sicer pišeta o "novi ureditvi", "krizi demokracije", "užaljenosti Rusije zaradi razpada SZ-ja" in podobnih poudarkih. Ampak o tem, kam vse to vodi, tudi ta dva ugledna (prokremeljska) analitika ne povesta ničesar.

Politični diskurz in javno mnenje (če ne štejemo dežurnih kritikov, ki jim zaradi zmeraj novih medijskih omejitev v Rusiji počasi zmanjkuje tal pod nogami) v postsovjetskem obdobju še nista bila tako poenotena, uniformirana. In še nikoli tako zelo v službi zadovoljevanja propagandnih potreb najširših množic državljanov. Slika, ki jo riše, je za Morozova "strašljiva": poniževanje Zahoda ter njegove gospodarske in vojaške nemoči, vojaško-politično zavezništvo Rusije in Kitajske kot protiutež preostalemu svetu, ignoriranje pravil in prakse globalnega finančnega kapitalizma, načrti oblikovanja enotne Evrazijske države, ne le unije, na temelju Rusije, Belorusije, Kazahstana in potlačene Ukrajine. Minska in Astane seveda še niso vprašali, vsaj javno ne, ali jima takšno združevanje ustreza. Predstavljam si, da bi gospoda Nazarbajev in Lukašenko lahko imela kaj proti, čeprav imata silno različna manevrska prostora. Kitajska je na potezi, saj smo vsi priče, kako za gospodarsko močjo postaja opazna tudi njena zunanja politika. Ampak poznavalci notranjih razmer v Rusiji ne morejo mimo tega, da bo zveza Moskve in Pekinga doživljala globoke pretrese zaradi kolosalnih razlik med gospodarstvoma, sistemoma, kulturama, v številu prebivalstva ... Predvsem pa zaradi nezaupanja. Zlasti na ruski, pa tudi na kitajski strani. Vprašanje je tudi, kako si lahko danes kdor koli privošči izstopiti iz globaliziranega sveta, pa čeprav v marsikaterem pogledu takšna zamisel lahko deluje prav simpatično. Da pa Rusija vendarle ni pripravljena kar tako narediti križa čez Zahod, priča nenaden preobrat predsednika Putina, ki je doneško regijo vendarle prosil, naj prenese za nedeljo napovedani referendum, in izrazil pripravljenost priznati predsedniške volitve v Ukrajini, napovedane za 25. maj. Citat neimenovanega visokega ruskega državnega uradnika, ki ga navaja časopis Gazeta: "Niti v strašnih sanjah nam ne pade na pamet lesti tja z vojsko. Vsaj zato, ker ruski proračun ne bo zdržal še depresivnega Donbasa. Še svojih ozemelj ne moremo dovolj financirati, zakaj nam bi bilo to potrebno?"

Če to pomeni, da ne bo invazije in da smo na pragu pogajanj, je to odlično. Kljub temu pa je ključno še nekaj drugega. Ruska diplomacija je bila tista, ki je v zadnjih letih najglasneje med velikimi silami poudarjala problematičnost dvojnih standardov v mednarodni skupnosti. Nasprotovala je vojaškim posegom na Bližnjem vzhodu (čeprav razen v sirskem primeru kaj veliko, da jih ne bi bilo, ni naredila) in vmešavanju v suverene pristojnosti posameznih držav. Kot takšna je pogosto vzbujala meritoren, spoštovanja vreden vtis. Zdaj se je Rusija odločila, da bo uporabila podobno orožje, katerega uporabe in zlorabe je obtoževala Zahod. Tako je dokazala, da se svet, vsaj v dogledni prihodnosti, če sploh kdaj, ne bo spremenil. Pomembni so ozemlja, meje, moč in sila. Hipertrofija desne orlove glave, usmerjene proti vzhodu, je lahko dejstvo, ki ga pač moramo sprejeti. Se pa tudi v tem primeru iz zgodovine, čeprav je pedagoški kazalec njena dvomljiva vrlina, spet nismo naučili ničesar, če se ne bomo spomnili preprostega spoznanja: ko veliki vlečejo drastične poteze, kratko potegnejo majhni. Ukrajina, pa čeprav po površini ogromna in prebivalstvu velika, je majhna, ker je šibka. Je pa obenem del srednje- in vzhodnoevropske regije, ki je v novejši zgodovini stare celine doživljala največ sprememb. Tudi krvavih. Zato preprosto nimamo razloga, da nas ne bi skrbelo.