Letos mu je ameriška filmska akademija končno dala oskarja za briljantno igro v stranski vlogi v filmu Začetniki. Tako je z dvainosemdesetimi leti najstarejši igralec, ki je dobil to nagrado. V gledališču je nesporen genij, slaven po interpretacijah Hamleta, Jaga in Leara. Po drugi strani pa je njegova filmska pot bolj vijugasta. Uspešnica, ki sem jo omenil, je seveda Moje pesmi, moje sanje (The Sound of Music, 1965, Robert Wise), muzikal Rodgersa in Hammersteina. V njem igra kapetana Georga von Trappa, mornariškega vdovca s sedmimi otroki, v čigar življenje vstopi nova vzgojiteljica, mlada pojoča nuna pripravnica Marija, ki jo igra Julie Andrews. Plummer je do pred kratkim vztrajal, da film prezira, in morda prav v tej vlogi vidi razlog, zakaj ni postal hollywoodski zvezdnik.

Ko ga prvič srečamo, preseneti Marijo, ko ta "dekliško" vadi poklone. Kapetan je rahlo grozeča figura, ki jo v sencah uokvirijo vrata. Počaka, da Marija priteče k njemu, in jo potem graja. Pojasni, zakaj prejšnje guvernante niso zdržale. "Niso bile sposobne vzdrževati discipline. Brez discipline ta hiša ne more pravilno delovati. Prosim vas, da si to zapomnite, Fräulein." Njegova samozavest, sarkazem, suhi humor in določena distanca dajo filmu tisto malo roba, kar ga ima. Je gospodovalen in elitist od glave do pet. Čeprav je neškodljiv tiran in ga Julie Andrews spreobrne, v tej osladni alpsko-hollywoodski zgodbi Plummer zadrži svoj individualizem.

V njegovi igri je po navadi nekaj vražjega in provokativnega. Daje vtis, kot da opazuje svojega sogovornika, in tisto, kar odkriva o njem, ga zabava. Pogosto pušča občutek arogance in nikoli ni mogoče natančno poznati njegovih misli. Morda je bil preveč nepredvidljiv, da bi postal zvezdnik, morda pa sta mu enostavno manjkali toplina in ranljivost, dve značilnosti, ki ju je kot igralec pridobil v poznejših letih.

Nič od tega pa ne pomeni, da ni velik igralec, ki je za sabo pustil svoj edinstveni pečat z nizom filmskih vlog. In aroganca je na mestu, ko igra pokojnega ameriškega novinarja Mika Wallacea v filmu Michaela Manna Prebujena vest (The Insider, 1999). Tu srečamo njegov samozavestni korak, posrečeno laskanje, s katerim sprejema kompliment oboževalke, in izbruh gneva, ko vidi, da so njegov nastop na televiziji skrajšali in tako cenzurirali. Predsedniku informativnega programa CBS reče: "Ti korporacijski podrepnik! Kdo je tebi sploh povedal, da si sposoben mene skrajševati!" Vsi se tresejo, in kako se ne bi. Iz Plummerja žari čista moč.

Plummerjeva igra je večplastna. Njegova zbirka vlog je pisana in občasno pogumna. Kot veliko gledaliških igralcev se ga je pogosto dalo videti v stranskih vlogah. Pojavi se lahko kot kardinal v televizijski nadaljevanki, vodja češke tajne službe, nacistični častnik, duhovnik, ki poskuša vrniti Malcolma X krščanstvu, zlobnež v znanstvenofantastičnih epih (tako z "A-", kot z "B-proračuni"), švedski industrialec ali le oče junakinje filma, ki ostane dostojanstveno v ozadju. Prav tako je kot veliko gledaliških igralcev z impresivnimi glasovi in držo igral vrsto zgodovinskih oseb: Aristotela, Heroda, rimskega cesarja Komoda, vojvodo Wellingtonskega, generala Rommla in celo nesrečnega habsburškega prestolonaslednika Franca Ferdinanda v jugoslovanskem filmu Sarajevski atentat (1975), ki je nastal v režiji Veljka Bulajića.

Lani smo ga lahko videli v vlogi ruskega pisatelja Leva Nikolajevića Tolstoja v filmu Zadnja postaja (The Last Station, 2009, Michael Hoffman). Čeprav se je film ukvarjal predvsem s Tolstojevo filozofijo, smo o njej izvedeli malo, in čeprav nam film predstavi Tolstoja kot genija, te genialnosti ne dramatizira. Ko pa gledamo Plummerjevega Leva Tolstoja, čutimo, da gledamo genialnega človeka; velikana, morda prav Tolstoja. Za to nista zaslužna ne scenarist in ne režiser. Gre za Plummerjevo igralsko prezenco. Kadar ga gledamo, imamo občutek, da gledamo pomembnega moža. Vseeno je, ali igra Tolstoja, šarmantnega tatu v Vrnitvi rožnatega panterja (The Return of the Pink Panther, 1975, Blake Edwards) ali zadnjega neodvisnega inkovskega vladarja in samozvanega boga sonca Atahualpo.

Zadnja vloga v po krivici pozabljenem filmu Kraljevski lov sonca (The Royal Hunt of the Sun, 1969, Irving Lerner) je ena njegovih najbolj nenavadnih in najpogumnejših. Ta pogum leži v njegovem pristopu, njegovi pripravljenosti tvegati, da bo pred gledalci izpadel absurden, morda celo smešen. Plummerjev Atahualpa, napol gol, v čeladi in ogrinjalu iz perja s svojimi nenavadnimi in nepričakovanimi gibi, ječanjem in predenjem občasno deluje kot redek ptič ali mitološko bitje, ki se ga sploh ne da določiti. Ustvari videz popolne drugačnosti od Evropejcev, katerih ujetnik je. Ko mu da španski duhovnik Sveto pismo, Atahualpa knjigo popraska, povoha, poliže, nanjo pljune in jo s krikom vrže na tla. Zato konkvistadorji pobijejo njegovo spremstvo in njega zvežejo z verigami.

V filmu, posnetem po drami Petra Schafferja, je vodja Špancev, konkvistador Francisco Pizarro (igra ga Robert Shaw), ujet med pohlepom in osvajalnim nagonom na eni strani in spoštovanjem in prijateljstvom do svojega ujetnika ter vere, da je Atahualpa morda zares bog sonca, na drugi. Vseeno pa ga da usmrtiti in upa, da bo zares vstal od mrtvih. To se seveda ne zgodi. Vse Atahualpovo čudaštvo je krhko in lomljivo proti železu, smodniku in pohlepu Evropejcev.

V še enem podcenjenem filmu, kanadski grozljivki The Pyx (dobeseden prevod je Monštranca), režiserja Harveyja Harta iz leta 1973 je popolnoma drugačen. Igra montrealskega policijskega detektiva Jima Hendersona, čigar iskanje morilca prostitutke ga postavi pred kult satanistov iz visoke družbe in osebne občutke krivde, povezane s smrtjo žene, ki jih skriva sam pred sabo. To je zadržana igra z minimalno mimiko človeka, ki je tako temačen in hladen kot zimska montrealska noč, skozi katero lovi morilce.

Omenimo lahko še njegovo igro v mojstrovini Johna Hustona Mož, ki bi bil kralj (The Man Who Would Be King, 1975), v katerem igra pisatelja Rudyarda Kiplinga, po čigar kratki zgodbi je film posnet. To je spet popolnoma drugačen Plummer: urejen in resen človek, novinar, čigar fantovski duh prijateljstva zbudita britanska vojaka Michael Caine in Sean Connery s svojim načrtom, da postaneta kralja Kafranistana. "Človek! Ne storita tega! Preveč je tvegano," jima pove v zadnjem hipu in ta prošnja je nabita z neizgovorljivim tovarištvom in ljubeznijo. V nekem hipu nam Huston in Plummer brez teatralnosti pokažeta čustveno bit tega človeka.

V Začetnikih je spet čisto drugačen kot kadar koli prej. Igra Hala Fieldsa, ki po smrti žene, s katero je bil poročen skoraj petdeset let, pove sinu, da je homoseksualec. "Nočem biti le teoretični gej," reče svojemu sinu Oliverju (Ewan McGregor). "Hočem to živeti." To tudi stori. Kupi si novo garderobo, se prvič zares zaljubi in se popolnoma vživi v gejevsko življenje. Njegovo novo življenje traja le štiri leta, preden umre zaradi raka. Gledalec pozna njegov konec že od začetka filma.

Plummerjeva igra je popolnoma brez arogance. Tu je le globoka človečnost moža, ki je hvaležen za vsako minuto, ko je lahko tisto, kar zares je. Film je minsko polje šablon in je zasluga tako igralcev kot scenarista in režiserja Mika Millsa, da se tiho tem šablonam izogne. Plummer brez vidnega truda ter z nevsiljivim šarmom in človečnostjo upodobi Halovo navdušenje nad vsem, kar mu zadnja leta življenja nudijo, novo vest o ponosu, neizgovorjeno ljubezen do sina in mirnost pred smrtjo. V svojem dvainosemdesetem letu ta veliki igralec še vedno raste in dozoreva.