"

7. aprila 1994 so v Ruandi ekstremisti iz vrst večinskih Hutujcev začeli grozovito kampanjo iztrebljanja manjšinskih Tutsijev, v množičnih grobiščih so končali tudi Hutujci, ki so nasprotovali genocidni politiki. Da se v Ruandi pripravljajo množični poboji, so vedeli ZDA, Velika Britanija, Francija, OZN, a so nevarnosti preslišali. Združene narode je o pošiljki 500 tisoč mačet namreč tri mesece pred začetkom pokolov opozoril kanadski general Romeo Dallaire, ki je takrat vodil opazovalno misijo OZN-a, UNOMUR.

Še pred koncem genocida v Ruandi so se številni spraševali, kje se bo zgodil naslednji, ne ali, ampak kdaj. In leto pozneje, 11. julija 1995, se je ta zgodil čisto blizu nas, v Srebrenici, v osrčju "civilizirane" Evrope, klavcem so 8.000 žrtev tako rekoč dostavile mednarodne mirovne sile pod poveljstvom Nizozemske. Glavni arhitekti tega pokola so ali mrtvi ali slabega zdravja (Ratko Mladić) ali pa svobodni, Mednarodno kazensko sodišče za nekdanjo Jugoslavijo pa počasno. In žrtve? Še vedno marginalizirane in preslišane.

"Nikoli več" je že obrabljena fraza, ki jo slišimo iz ust svetovnih diplomatov ob raznih komemoracijah. Po podatkih nevladne organizacije Genocide Watch se množični poboji, genocid, dogajajo v najmanj devetih državah – v Sudanu, Srednjeafriški republiki, Demokratični republiki Kongo, Somaliji, Etiopiji, Afganistanu, Pakistanu, Mjanmaru, Severni Koreji in Siriji. V Demokratični republiki Kongo poboji civilistov, žensk in tamkajšnjih Tutsijev trajajo že od genocida v Ruandi. V z minerali bogati vzhod države so leta 1994 pobegnili številni zločinci, ki so z mačetami iztrebljali ruandske Tutsije, danes skupaj z gospodarji vojn, ki nadzorujejo obenem nahajališča mineralov, iztrebljajo nepokorne. Še huje, posilstva in zločine proti človeštvu naj bi zagrešili tudi pripadniki mednarodnih mirovnih enot.

"V mestu Alep je bilo v enem mesecu ubitih tisoč ljudi," je grozodejstva režima naši dopisnici Karmen Švegl izpričal sirski zdravnik. Kako Organizacijo Združenih narodov, ki naj bi skrbela za svetovni mir in varnost, hromijo ekonomski in strateški interesi posameznih velesil, smo lahko videli tudi ob prerivanjih in impotentnosti Varnostnega sveta OZN-a ob nasilju sirskega režima do protestnikov pred tremi leti. Sirska vojna je v tem času postala vse bolj zapletena, v regionalno vojno je potegnila še sosednje države - Libanon, Turčijo in Irak. Devet milijonov Sircev, kar je polovica prebivalcev, je na begu, več tisoč ljudi je pogrešanih, mrtvih ne prešteva nihče več, humanitarna kriza je brezmejna.

Zelo sem nesrečen, ker se Združeni narodi ukvarjajo le s simptomi krize," je za Globus povedal namestnik generalnega sekretarja OZN-a Jan Eliasson. Veteran v diplomaciji in zunanji politiki je tudi vidno razočaran nad ustrojem današnjega sveta in ponavljanjem "Nikoli več". "To, da moramo to ponavljati, je dokaz neuspeha. Skrajni čas je, da začnemo svarilne znake jemati resno in ukrepamo dovolj zgodaj, da bi preprečili, da bi kršitve človekovih pravic prerasle v tako huda grozodejstva. To se zdaj dogaja v Siriji, v Srednjeafriški republiki in v Južnem Sudanu," dodaja Eliasson.

Oddajo Globus lahko spremljate tudi na družbenih omrežjih, na Twitterju: @oddajaGlobus in na Facebooku: OddajaGlobus.