moral biti že stari mojster. V skoraj petdesetletni televizijski in filmski karieri je režiral nekaj odličnih filmov in tudi manj dobre, ki so vseeno zanimivi, občasno celo osupljivi.

Mann je režiser, ki ima za sabo zagotovo precej kilometrine in nekaj prvovrstnih filmov: Tat (Thief, 1981), Lovec na ljudi (Manhunter, 1986), Vročina (Heat, 1995), Prebujena vest (The Insider, 1999). Heker (Blackhat, 2015) je režiserjev prvi film po Državnih sovražnikih (Public Enemies, 2009), ki jih je posnel pred šestimi leti. Ta ep o gangsterju Johnu Dillingerju je lep, ampak prazen. Pravzaprav so vsi Mannovi filmi po Prebujeni vesti problematični, v najboljšem primeru le delno uspešni. Ali jim manjka človeška razsežnost, ki bi zasidrala vizualni in zvočni blišč, ali pa dobra fabula razvodeni v konvencionalnost, kot se je zgodilo v sicer zanimivih Stranskih učinkih (Collateral, 2004). V Hekerju ima Mann dobro snov. To bi moral biti tip film, ki mu leži: srhljivka z aktualno tematiko, ki je, kot so nekoč radi rekli v studiu Warner Brothers, iztrgana z naslovnic.

Film se začne z napadom hekerja na kitajski jedrski reaktor. Mann nas popelje v sam računalnik jedrske elektrarne, da nam pokaže škodljivi program, znan kot »rat« ali podgana na delu. To nam takoj pove dve stvari: da bo v filmu šlo za kibernetski terorizem in da bo raven režiserske izvirnosti precej nizka. Takšna animacija ni več izvirna ali razburljiva. Spada v osemdeseta leta prejšnjega stoletja. Filmu se nikoli ne uspe otresti tega občutka obrabljenosti.

Potem ko heker povzroči še kaos na borzi, kitajska vojska in ameriški FBI združita sile, da bi ustavili skrivnostnega napadalca, ki ni ne terorist ne izsiljevalec. Američani spustijo iz zapora genialnega hekerja Nicka Hathawaya, da bi vodil lov. Če mu uspe, ga bodo za stalno osvobodili. Sled popelje ameriške in kitajske junake iz Los Angelesa v Chicago in Hongkong, na malezijsko podeželje in v Džakarto na končni spopad med uličnim festivalom. V igri so FBI, NSA, kitajska vojska in nevarni hekerji, pri čemer gre za možno smrt tisočev ljudi. Vse je na mestu za dobro in aktualno srhljivko, ki bi lahko namigovala na vse od Wikileaksa do domnevnega napada severnokorejskih hekerjev na družbo Sony. Tudi napadi na Ameriko enajstega septembra 2001 so omenjeni. Ampak film ne obuja našega časa in Mannu ne uspe ustvariti napetosti ali občutka groze, čeprav gre za navidezno vsemogočnega zlobneža in smrt ogromno ljudi.

Mannovi filmi uspevajo na staromoden način: dobra zgodba in dialogi, močni igralci in dinamična režija. V Hekerju so iskanja junakov mehanična, liki kot da so izrezani iz papirja, igralci v glavnem slabi (razen Viole Davis, ki je kot agentka FBI videti le nesrečna). Ker je vse nepristno, tudi ljubezen, ki se razvije med Nickom in kitajsko kolegico Lien (Vei Tang), in umori kar nekaj glavnih likov ne povzročajo čustvenega odziva pri gledalcih. Vse od začetka v kitajski jedrski elektrarni deluje pogreto, drugorazredno, na prvo žogo. Celo prizori nasilja, ki so Mannova specialiteta, so nerodno uprizorjeni. Pretep v korejski restavraciji v Los Angelesu deluje, kot da je tu zgolj zato, da nas spomni, da je Chris Hemsworth, ki igra Nicka, akcijski zvezdnik.

Manjkajo vsi tisti elementi, ki delajo Mannove filme, tudi tiste manj uspešne, mikavne. Hemsworth je bil dober kot dirkač James Hunt v filmu Dirka življenja (Rush, 2013) režiserja Rona Howarda, ampak je neprepričljiv kot genij. Sicer mu ne scenarij ne Mannova režija ne dajeta podpore. Njegovo genialno razumevanje računalnikov, ki poganja zgodbo, ni dramatizirano. Podoben je junaku Mannovega odličnega filma Lovec na ljudi, nekdanjemu agentu FBI-ja, ki ima skoraj nadnaravno razumevanje morilcev. V Lovcu na ljudi je sijajen prizor, v katerem junak gleda domače posnetke družine, ki jo je ubil morilec, ki ga on lovi. Opazujemo ga, kako analizira posnetek nekoč srečne družine in z analizo ugotovi, da je tudi morilec gledal te posnetke. Mann nam uprizori nekaj, kar redko vidimo na filmu: inteligentnost na delu, in to je kar razburljivo gledati in poslušati. V Hekerju nimamo nikakršnega vpogleda v Nickov miselni proces. Njegova sklepanja moramo imeti za dokončna. Hemsworth je naenkrat videti, kot da je imel genialno idejo, in to je to.

Ne le da so glavni junaki bledi, skoraj neobstoječi, filmu manjka tista galerija stranskih likov, ki so prej obogatili režiserjeve filme. Spomnite se le Roberta Proskyja kot mafijskega šefa v Tatu in njegovih slikovitih groženj glavnemu junaku (»Ubil ti bom vso družino. Ljudje jih bodo jutri jedli v svojih hamburgerjih, ne da bi se tega sploh zavedali!«) ali tragičnega lastnika džezovskega kluba, ki ga igra Barry Shabaka Henley v Stranskih učinkih, ali bogat asortiment novinarjev, advokatov in korporacijskih mogočnežev v Prebujeni vesti, ki izstopajo po posebnem videzu, govoru in vedenju. V Hekerju so ne le glavni liki, ampak tudi različni šefi FBI-ja in kitajske vojske, generični. Niti eden ne izstopa ali ostane v spominu.

Heker nudi nekaj lepih podob, ki so značilne za Manna. Je prizor, v katerem Nick, ki so ga ravnokar izpustili iz zapora, nemo gleda veliko in prazno letališko stezo; prav tak pogled bi osupnil človeka, ki je leta bil zaprt. Pokaže nam tudi borzo pred začetkom delovnega dneva, prazno in tiho kot cerkev, ki jo osvetljujejo ne sveče, ampak na milijone migetajočih številk na zaslonih. Ampak tudi fotografija filma je podpovprečna: ne deluje toliko temačno kot nejasno, poceni. Heker ni Mannov prvi neuspeh. Je pa skrb vzbujajoč, ker je verjetno njegov prvi film, v katerem se niti za en hip ne čuti roka prvovrstnega filmarja, kaj šele starega mojstra. Film je videti kot posmrtni ostanki nekoč nadarjenega režiserja.