Če bi bilo res tako, ne bi nobeden od nas zdržal niti en dan v skupnosti sester ali bratov. Tudi redovno življenje je pestro ob številnih dejavnosti, kjer je potrebno najti čas predvsem za molitev. Tu je vir naše sreče in zadovoljstva. Lahko poskusite! Še zdaleč nismo nesrečni. V sreči in uboštvu smo samo poti, bližnji ali daljni. Če je kdo med nami nesrečen, morda le ni na pravi poti...

Kdo pa je za vas dober redovnik? Mati Terezija, sveti Frančišek...? Ljudje so se posvetili božanstvom že pred Kristusom. Posvečene osebe poznajo vse religije. Tako je tudi Kristus na začetku svojega delovanja pred 2000 leti poklical v hojo za seboj preproste ribiče, Andreja, Simona Petra, Filipa,.. in mnoge žene so mu sledile. Še danes mu sledijo. Prvo vodilo za meniško življenje je napisal na Zahodu sveti Benedikt leta 529. Redovno posvetitev po treh zaobljubah, uboštvu, čistosti in pokorščini, pa je oblikoval leta 1202 papež Inocenc III. Skozi stoletja so redovni ustanovitelji odgovarjali na verske, socialne, družbene in vzgojne izzive časa. Prvi menihi so se pojavili pri nas pozno, v 11. stoletju. Šele čez dve stoletji so prišle redovnice.

Redovnice in redovniki smo na poti vere v stalnem prenavljanju. Da smo posvečeni Bogu in službi bližnjemu, nas je vzpodbudil k spreobrnjenju že dokument drugega vatikanskega cerkvenega zbora Perfectae caritatis in do danes kar 25 cerkvenih dokumentov.

Za svečnico, drugega februarja, smo se spomnili Jezusovega darovanja v templju, po Judovski tradiciji. Zaradi darovanja Bogu in službi bližnjemu je to naš praznik. Uvedel ga je leta 1997 papež Janez Pavel II. 590 redovnic in 320 redovnikov pripadamo v Sloveniji 33 redovnim skupnostim. Na poti spreobrnjenja pa strmimo za kultiviranje svojih praželja. Z življenjem v čistosti, neporočenosti in vzdržnosti postavljamo v prava merila, ki so ljubezen do sebe in bližnjega, željo po enkratnosti, imenu, ugledu. Z življenjem v pokorščini imamo pred seboj želje po rasti, moči in oblasti. Življenje brez lastnine v uboštvu pa nas usmerja k drži, da nam je vse podarjeno, ne da nas z "imeti" in "posedovati" zasužnji. Res je to idealno, a tisti, ki smo se za to odločili, stopamo po tej poti...V nov izziv nam je tudi novi pastoralni načrt Cerkve Pridite in poglejte. Uboge pa bomo imeli vedno med seboj in ti so prvi za nas, sveti.

Potni čas, ki ga začnemo v sredo, nas sprašuje, ali se imamo radi z ljubeznijo, ki osvobaja in osrečuje, in ali se to ljubeznijo darujemo v službi bližnjemu? Marsikaj bomo morali pospraviti v svojem stanovanju duše, duha in telesa. Predvsem pa nam za vse veke velja pravilo apostola Pavla: "Kdor ni oženjen, naj skrbi za to, kar je Gospodovo, kako bi ugajal Gospodu." To je tisto prvo, kar nam je sveto. Če kdo najde drugo srečo, ki je večna, pa naj nam le pove.