A pogled na letališče, ki je še pred leti veljalo za eno najbolj kaotičnih letališč na svetu, je bil vsekakor pomirjujoč. Urejen terminal, nobenih zapletov pri prevzemu prtljage, utečen in dobro organiziran pregled potnih listov. Popolnoma drugače kot ob mojem prihodu leta 2009, ko je na tem istem terminalu vladal pravi kaos.

A v Gvinejo nisem prišel, da bi ocenjeval njen infrastrukturni napredek, čeprav se ocenjevanju tega ne bom mogel povsem izogniti. Tu sem na povabilo Unicefa Slovenije, ki se je pridružil kampanji globalnega Unicefa Emergency Lessons, s katero želi opozoriti na izjemen pomen, ki ga ima izobraževanje v izrednih razmerah. Naravne nesreče, epidemije, vojne ... Vse to lahko prekine izobraževanje otrok, ki se nato nikoli več ne vrnejo v šolske klopi.

Na tokratnem potovanju po Gvineji me bo predvsem zanimalo, kako so šolarji, učitelji in šole doživeli epidemijo ebole, ki je v Gvineji pustila več kot 2.500 mrtvih. Vseh ugotovljenih primerov je bilo več kot 3800. Smrtnost je bila torej skoraj 67-odstotna. Z mano na poti so še Tomaž Bergoč, Irena Stamenkovič, oba iz vodstva Unicefa Slovenije, Boštjan Nachbar, nacionalni ambasador Unicefa, Nejc Oblak, ambasador mladih in še filmsko-novinarska ekipa z režiserjem Igorjem Zupetom in snemalcem Samom Podobnikom.

Cilj našega potovanja je mesto Forecariah, sedež istoimenske prefekture, kjer so zabeležili kar tri četrtine vseh primerov ebole v zadnjem izbruhu te bolezni. Mesto z okrog 20 tisoč prebivalci leži slabih 60 km zračne razdalje jugovzhodno od gvinejskega glavnega mesta Conakryja. Epidemijo hemoragične mrzlice so v Gvineji, Sierri Leone in Liberiji sicer ustavili, še vedno pa na tem območju odkrivajo posamezne primere zgodnjih znakov okužbe, s katerimi pa so se že naučili spoprijeti. Spoprijemanje z ebolo je bilo zaradi nerazumevanja lokalnega prebivalstva za svetovne zdravstvene delavce še posebej zahtevno.

V nemalo krajih po, dovolil si bom reči, okuženem območju je prebivalstvo predstavnike Svetovne zdravstvene organizacije pričakalo z nezaupanjem in sovražnostjo. Prepričani so bili namreč, da je epidemija povzročena namerno in da jo zdravstveni delavci načrtno širijo po tem območju. Velikokrat je prišlo tudi do resnih sporov med prebivalstvom in reševalnimi ekipami. Veliko truda, prepričevanja, predvsem pa časa, dragocenega časa je bilo potrebnega, da so vzpostavili normalne razmere za spopadanje s to tropsko boleznijo. V Forecariahu ni bilo nič drugače. Tudi o tem, kako je potekalo spopadanje z ebolo, bi se rad pogovarjal s tukajšnjimi ljudmi.

Zgodb, ki jih je vredno spoznati in ki premalokrat prispejo do nas, je vsekakor veliko. Del njih bom poskušal zajeti v tem pisanju. In vam jih čim prej posredovati, če bo najmogočnejše božanstvo sodobnosti – internetna povezava – pri volji.

Seveda pa ob svojem potovanju po Gvineji ne morem tajiti, da se na neki način vračam v svoj drugi, gvinejski dom. Tokrat ga bom prvič spoznaval brez spremstva očeta ali sorodnikov, s katerimi se bom srečal šele ob koncu potovanja. To bo priložnost, da Gvinejo vidim z novimi očmi in o njenih zgodbah razmišljam na nov način.

Toliko za uvod. Zgodbo našega potovanja lahko spremljate tudi na družbenih omrežjih, kjer jo najdete pod ključno besedo EmergencyLessons.

Iz Gvineje,