Film, posnet leta 1973, je enkratna zgodba o spopadu med krščanstvom in pogansko vero na nekem oddaljenem škotskem otoku. Film je ogorčil lastni studio, ki ni vedel, kaj naj z njim.

V legendi Moža iz protja (The Wicker Man - v Sloveniji se dobi na DVD-ju pod naslovom Krvava žetev) ne gr

e le za sam film, ampak njegovo usodo po tem, ko je posnet. Pa tudi sam film je nekaj unikatnega. Scenarist Anthony Schaffer in režiser Robin Hardy ter sijajna ekipa snemalcev, scenografov, kostumografov, glasbenikov in igralcev so naredili film, ki je mešanica grozljivke, detektivke, ironične komedije, muzikala in alegorije o spopadu dveh dogem, ene, katere rigidnost je takoj jasna, in druge, katere polna grozljivost se razkrije šele na koncu filma. Mož iz protja ni podoben niti enemu drugemu filmu in je verjetno edini igrani film, v katerem lahko vidimo parjenje polža (in to ob spremljavi bukolične balade in recitaciji stihov Walta Whitmana).

Kristjan med pogani

Policijski narednik Howie (Edward Woodward) je pobožen kristjan. Čeprav že mož srednjih let, je še vedno deviški, ker ne verjame v spolne odnose pred poroko. Dobi anonimno pismo z otoka Summerisle, ki pravi, da je izginilo dekle in da se nihče na otoku ne želi s tem ukvarjati. Howie se odpravi na Summerisle s fotografijo izginule najstnice Rowan Morrison.

Otočani trdijo, da deklice nikoli niso videli. Ženska, ki naj bi bila njena mati, Howieju pove, da to sploh ni njena hči, in mu kot svojo hčer predstavi drugo deklico. Ta pa Howieju reče, da pozna Rowan. Pove mu, da je Rowan zajklja, ki se vse dni igra na poljih. »Kako ji je lepo,« reče deklica.

Povsod, kamor gre, Howie naleti na odkrito spolnost. V krčmi se poje o krčmarjevi hčeri (»Najslajši del je tisti,« pojejo gostje, »ki leži med njeno levo in desno nogo.«), pari seksajo na grobišču, mlada naga ženska pa objema nagrobni kamen in joče. Dečki plešejo okoli mlaja, medtem ko učiteljica pojasnjuje deklicam, kaj to pomeni: »Podoba penisa se časti v verah, kot je naša, kot simbol regenerativnih moči v naravi.«

Howieja osupne, da so otočani pogani, ki so že zdavnaj izgnali krščanske duhovnike. Ko poglavarju otoka, Lordu Summerisleju (Christopher Lee), pove, da je videl naga dekleta, ki skačejo skozi ogenj, mu ta odgovori, da gre za partenogenezo, da deklice želijo, da jih kak bog oplodi.

»Mar ti otroci še niso slišali za Jezusa,« vpraša vse bolj frapiran narednik Howie. »Sin Device, ki jo je, če se nemotim, oplodil Duh, « mu odgovori Lord Summerisle, in ko vidi, kako pretresen je policist, doda: »Sedite. Udarci so blažji, če jih prejmete z upognjenimi koleni.« Lord Summerisle mu pojasni, da je pomembno, da tudi mladi vedo, da so stari bogovi še vedno živi. Ko ga Howie jezno vpraša, kaj pa je s »pravim Bogom«, mu Summerisle odgovori: »Mrtev je. Ne sme se pritoževati. Imel je priložnost, in je, naj uporabim sodoben izraz, zamočil.«

Howie začne sumiti, da je Rowan Morrison še vedno živa in da jo bodo otočani žrtvovali bogu sonca in boginji sadovnjakov za uspelo žetev. Tisto, kar Howie ne dojame, je, da je on od začetka pod nadzorom Lorda Summerisleja in otočanov. »Nikoli ne boste razumeli prave narave žrtvovanja,« mu pove otočanka.

Tisto, kar je tako osupljiv o v tem filmu, je to, kako podrobno je izdelana kultura teh poganov: njihove vera, izobrazba, zgodovina in glasba, ki jo je napisal pokojni ameriški skladatelj Paul Giovanni. Skupaj s Howiejem vstopimo v bogat svet, katerega temna plat je skrita pod vsem plesom in petjem. Zabavajo nas Howiejeva nelagodnost, vsi izpiti njegove rigidne vere, recimo krčmarjeva hči, ki naga pleše v Howiejevi sosednji sobi in ki ga spravi v hudo preizkušnjo. Vse v filmu je nepričakovano, kot da so nas Schaffer, Hardy in drugi ustvarjalci potopili v neznani svet.

Pusti časi
Film se je pojavil v najslabšem času, kar se tiče filma v Britaniji. Sedemdeseta leta so bila težka za britansko filmsko industrijo. Hollywood, soočen z lastnimi finančnimi težavami, je umaknil denar iz britanskega filma. »Britanska kinematografija je bila videti tako kot sama Britanija,« je zapisal kritik Alexander Walker o sedemdesetih. »Imela je ostanke energije, ampak v glavnem je bila medla, izčrpana, oslabljena in okužena z omagovanjem, ki je postajalo značilno za britansko življenje.« Začela se je tudi neka vrste protirevolucija po koncu šestdesetih in obdobja »swinging London«. Walker je zapisal, da je šlo za projekt »ponovne ustanovitve vse h omejitev, ki so bile (v šestdesetih) uničene«.

Mož iz protja je bruhnil v to družbeno in duhovno pustoto s svojim petjem in plesom, živobarvnimi kostumi in maskami, posmehovanjem krščanstvu, Majsko kraljico, bogom sonca in boginjo polj, ritualnim žrtvovanjem in povsod navzočo spolnostjo. Ni naletel na razumevanje.

Prvi producent filma Peter Snell, vodja produkcijske in distributerske hiše British Lion, je bil filmu naklonjen. Med snemanjem filma je vodstvo British Liona prevzel Michael Deeley, ki je Christopherju Leeju domnevno povedal, da je Mož iz protja eden desetih najslabših filmov, kar jih je v življenju videl. Sam Deeley trdi, da to ni res. Film opisuje kot »samoprizanesljivega, fascinantnega in zelo napornega za gledalce, zares, film pred svojim časom«. Obe glavni verigi kinematografov v Britaniji sta ga zavrnili.

British Lion je poslal kopijo ameriškemu producentu in distributerju Rogeru Cormanu, ki je predlagal, da se malo skrajša. Čeprav je na koncu zavrnil Cormana, je Deeley ukazal, naj se film reže. »Rezali so ga kot salamo,« je povedal režiser Hardy. Izginili so celotni prizori. Film je poslan v kinematografe v omejeni distribuciji, kot del paketa »dva za ceno enega« (double feature) skupaj s še enim filmom, ki ga Deeley takrat ni mogel prodati, Don't Look Now (1973, Nicolas Roeg). Njegov sloves se je začel širiti. Za ljubitelje grozljivk je Mož iz protja postal sveti gral; film, za katerega so vsi vedeli, čeprav ga je videlo le malo ljudi.

Šele konec sedemdesetih je neodvisni distributer in oboževalec Moža iz protja John Simon našel integralno kopijo pri Cormanu, ki je pozabil, da jo ima, in ta različica je prišla v kinematografe leta 1979. Žal je različica, ki se dobi na DVD-ju v Sloveniji, tista kratka.

Prišel je čas, da se srečate z Možem iz protja
Na koncu film ustvari tisto, kar mora ustvariti vsaka grozljivka, če namerava biti učinkovita: prostor čiste groze in obupa. Tega najdemo na skalah nad burnim Atlantikom, kje se prvič srečamo s podobo iz naslova: ogromen mož, narejen iz protja. In tu Howie, človek, ki gleda, ampak ničesar ne vidi, sreča svojo pretresljivo usodo.

»Pridite. Prišel je čas, da se srečate z možem iz protja,« Lord Summerisle pove Howieju in Chris Lee v je v teh trenutkih videti še posebej dementno, čeprav je njegovo vedenje mirno in glas razumen. Tu se vse obrne na glavo. Do takrat nas je Howiejevo neugodje zabavalo in smo, če ne prav z veseljem, vsaj z radovednostjo, čakali naslednji poganski obred ali navado. V enem hipu otočani postanejo grozljivi in ubogi Howie, detektiv, ki ničesar ni razumel, postane tisti, s katerim se poistovetimo. Ampak je prepozno - tako zanj kot za nas. Veseli razigrani otočani so nas (ali vsaj mene, ko sem si prvič ogledal film) zapeljali, samo da bi nam na koncu pokazali, da je slepa vera neprijetna zadeva, vseeno, kako je okrašena.