Že od začetka sporna razlastitev lastnikov podrejenih obveznic se sicer po dobrem letu zagotovo ni vrnila na dnevni red po naključju. Vendar to zagatnega položaja, v katerem se je znašel guverner, bistveno ne spreminja. Tako nezdružljive in različne stranke, kot so Nova Slovenija na eni strani in socialni demokrati, DeSUS in Združena levica na drugi, zahtevajo preiskave in odstope. Guvernerja držijo nad vodo stranke nekdanjih premierjev in zdajšnjega predsednika vlade - ZaAB z Alenko Bratušek, deloma tudi SDS z Janezom Janšo in SMC z Mirom Cerarjem.

Kronologija dogodkov potrjuje, da v najnovejši aferi vendarle ne gre samo za vprašanje, ali je Slovenija v banke res zmetala preveč denarja in ali je za to operacijo "slovenska trojka" Bratušek-Čufer-Jazbec celo prirejala podatke. Pretekli teden se je nepričakovano kar dvakrat sešel koalicijski vrh, obakrat s pomembnimi sporočili. Najprej z odločitvijo o gradnji drugega tira, milijardo in 400 milijonov evrov vredne investicije, ki v številnih elementih spominja na zloglasni Teš 6. Koalicija je megalomanski projekt branila silno nespretno.

Medtem ko je minister Peter Gašperšič še omenjal, da bi nekaj denarja država lahko prispevala tudi iz proračuna, je minuto zatem premier Miro Cerar govoril popolnoma drugače - država ne bo plačala ničesar, ker denarja preprosto nima. Minister Mramor pa je previdno molčal. Ta zadrega vladnega kabineta kaže, da je bila odločitev o investiciji zagotovo politični kompromis, sprejet zaradi močnega pritiska socialnih demokratov in DeSUS-a.

Medtem ko so v parlamentu poslanci in "podrejenci" secirali guvernerja, se je v petek koalicija sešla še drugič. Tokrat je bila tema slaba banka in tudi v tem primeru sta ton razpravi dajala Dejan Židan in Karl Erjavec. In še pomenljiveje: ključni minister in varuh državne blagajne Dušan Mramor je bil tudi v tem primeru brez komentarja.

Kaj se pravzaprav dogaja? Če poenostavimo: po super volilnem letu se je središče družbenih spopadov s polja politike premaknilo na drugačen teren, na katerem poteka prerazporejanja družbenega premoženja, tako imenovana tretja faza tranzicije. V ta kontekst očitno sodi tudi izstavljanje računov za pretekle napake.

Ključno vprašanje je, kako se bo v spopadu interesov, lobijev, popačenih informacij in izkrivljene realnosti znašel neizkušeni premier. Do zdaj je Cerarju uspelo obdržati vseh 36 poslanskih glasov v parlamentu, ki mu dajejo realno politično moč. Kljub temu pa je SMC še vedno stranka v nastajanju. Na kongresu na začetku marca naj bi vzpostavila temelje resne organizacije in se programsko umestila v politični center, z jasno ambicijo, da se vključi v evropsko skupino liberalcev. Toda s tem, ko se bo SMC jasneje profiliral, bo tudi dokončno izgubil del volivcev levega in desnega pola, ki so jih k novi stranki pritegnile splošne in nejasne obljube o moralni prenovi politike. Kar se lahko zelo kmalu odrazi tudi v poslanski skupini, v kateri se večina še vedno privaja osnovam politične obrti.

Cerar je zato v silno tveganem obdobju. Še preden bo konsolidiral stranko, bo moral sprejemati odločitve, ki jih bo v brez dvoma naporni koaliciji težko preživel brez trdne politične podpore. Predvolilne zaveze bo izpolnil le, če bo vztrajal pri brezkompromisnem razčiščevanju preteklih napak. A se bo hkrati moral izogniti pasti, da postane orodje tistih, ki v zavetrju aktualnih afer že čakajo na nove plenilske priložnosti.

Preiskovanje odgovornosti guvernerja Jazbeca bo zato predvsem resna preizkušnja premierja Cerarja. V kateri se bo pokazala tudi prava politična barva velikega zmagovalca preteklih volitev.