Izkušnje učijo: kadar se predsednik obrne na državljane, to pomeni samo eno: namen jim ima sporočiti nekaj velikega, pomembnega, nekaj, kar bo tako ali drugače vplivalo na njihovo življenje …

Bela hiša, natančneje predsednikova vojska strokovnjakov za komuniciranje z javnostjo, je že od začetka tedna dajala vedeti, kaj naj bi bila rdeča nit predsednikovega nagovora. Poročevalci glavnih ameriških medijev iz Bele hiše so, sklicujoč se na neimenovane, dobro obveščene kroge v administraciji "odkrili", da naj bi govoril o obračunu z islamsko državo v Iraku in Siriji. Dan pred nagovorom je predsednik z njim seznanil strankarske prvake obeh domov kongresa ter člane pristojnih kongresnih odborov …

Ko je Obama stopil pred kamere, so Američani bolj ali manj vedeli, kaj jih čaka; a dokler niso slišali iz njegovih ust, so se nekateri še lahko predajali iluziji o predsedniku, ki je pred šestimi leti napovedoval: Da zmoremo! (Yes We Can!) Obamova napoved uresničitve "strategije boja proti islamski državi" ni bila nič drugega kot začetek nove, še ene ameriške vojne na Bližnjem vzhodu.

Šlo bo za veliko več kot za napade z brezpilotnimi letali, kakršne Obama tako rekoč rutinsko že leta izvaja od Afrike do Afganistana ... Združene države bodo uporabile praktično svoj celotni bojni arzenal, z izjemo pehote, sodelovalo bo zdaj že več kot trideset držav protiislamske koalicije. Vojna ne bo niti lahka niti poceni, Obama poudarja, da se bo bržkone zavlekla v mandat njegovega naslednika.

Med Obamovim govorom na predvečer trinajste obletnice 11. septembra so tako Američani naenkrat dojeli, da so po padcu Osame bin Ladna pognali številni novi bin Ladni. Nove generacije islamskih skrajnežev so drugače od njihovega vzornika, ki je živel v afganistanski votlini, vešče interneta in družbenih omrežij. A zato Amerike, zahodne dekadence in brezvercev ne sovražijo nič manj, njihove metode boja pa so še bolj neizprosne ... Ameriška vojna proti terorizmu, katere konec je razglasil Obama, je torej vse prej kot končana, začela se je le njena nova faza …

Samo mislimo si lahko, kaj bi se zgodilo, če bi v četrtek pred kamere namesto Obame stopil njegov predhodnik George Bush. Naslednji konec tedna bi bili Washington, New York, Chicago in Los Angeles preplavljeni z desetinami tisočev mirovnikov. Demonstranti vseh starosti, ver, ras in političnih prepričanj bi v en glas zahtevali konec še ene vojne avanture v njihovem imenu. Morda bi jim spregovoril celo temnopolti senator, karizmatičen govorec in eden redkih kongresnikov, tudi med demokrati, ki je od vsega začetka nasprotoval Bushevi vojni v Iraku, Barack Obama.

Vojna napoved islamski državi je Obamov velik osebni poraz, kajti z njo naj bi prelomil intimno zavezo, da bo storil vse, da ostane eden redkih ameriških predsednikov, ki Združenih držav ne bi zapletel v novo vojno. Ljudje iz njegovega najožjega kroga dajejo vedeti, da je veliki preobrat vse prej kot stvar trenutka, a druge poti preprosto ni. Obama naj bi se bolj kot vsi, tudi njegovi najostrejši kritiki, zavedal, da je vsaka vojna, četudi ameriška in še posebej na Bližnjem vzhodu, enačba z nešteto neznankami.

Drugače od lanskega leta v Siriji, ko se je iz klešč vojne, sicer za visoko politično ceno, nekako izvlekel, je tokrat ostal brez prave izbire. Posnetki obglavljanj ameriških novinarjev so na tukajšnjo javnost delovali šokantno, podobno kot posnetki letal, ki so treščili v newyorška dvojčka. Strah se je nemudoma vtihotapil v tukajšnjo kolektivno zavest, nevarnost islamskega terorizma, še posebej, ker nemalo skrajnežev v žepu nosi zahodne potne liste je spet tu in zdaj! Transparenti islamskih skrajnežev z grožnjami "Spomnite se 11. septembra!" so kljub zagotovilom oblasti Američanom, da so varni, dosegli želeni učinek.

Videoposnetki obglavljenj ameriških novinarjev so zaradi iracionalne krutosti, ki spominjajo ne povsem drug čas, na Američane delovali streznjujoče; Američani, utrujeni od vojn, so ob posnetkih obglavljanj doumeli, da je čas za besede potekel in da dialog s teroristi ni mogoč. Obama je zaslutil in prav tako tudi tradicionalno skregana politika v kongresu, da bi bilo kakršno koli omahovanje razumljeno kot znamenje nemoči. Vse ankete potrjujejo, da je pri Američanih tako rekoč čez noč dozorelo spoznanje, da je čas za odločna predsednikova dejanja.

Obama, ki je bil že od Sirije dežurna tarča kritikov, češ da je šibek in neodločen predsednik, je s preobratom v ameriški javnosti dobil moralni alibi, da stori tisto, kar je intelektualno zavračal ves čas svojega predsednikovanja. Zavestno je sprejel tveganje, da ga bo zaradi nove vojne zgodovina obsodila, a razmere so ga prisilile, da ne sme biti več zgolj samo opazovalec: to od njega pričakujejo tako Američani kot zavezniki v arabskem svetu in v Evropi.

Obama se zaveda, kako opoteča je vojna sreča. Že danes, ko njegov državni sekretar Kerry v Parizu prepričuje voditelje, da vstopijo v koalicijo za uničenje islamske države tudi najbolj dobronamerni analitiki, opozarjajo na resne luknje v Obamovi strategiji. Zanašanje na iraške sile v vojni proti islamski državi je več kot tvegano, Kurdi se v bistvu borijo za svojo državo, Francozi so že klecnili in za svoje talce plačali odškodnino, Turki močijo kot grob, saj imajo islamisti v rokah 49 njihovih diplomatov …

Javnost, tudi ameriška, ima zelo kratek spomin. Ni izključeno, da bodo tisti, ki Obamo danes trepljajo zaradi odločnosti proti islamistom, že jutri razglasili ameriškega predsednika za nevarnega vojnega avanturista. Kakršna koli že bo končna sodba zgodovine, od četrtka zvečer za Obamo poti nazaj ni več. Kompromisa ne bo, v poštev pride samo še popoln poraz islamske države!