Prav res, tokrat ni bilo teksaškega pajdašenja, obljube Camerona Beli hiši so bile kavalirske, je po četrtkovem glasovanju britanskih poslancev o morebitni udeležbi države v vojaškem posegu v Siriji povedal Ed Miliband.

Slednji je glavni razlog, da se Velika Britanija ni vnovič zagnala v vojaški obračun. Naivni so tisti, ki razmišljajo, da je vlada prejšnji četrtek pogorela za zgolj 13 glasov, ker so poslanci poslušali voljo ljudstva. Iz javnomnenjskih raziskav ugledne in verodostojne agencije YouGov je razvidno, da je proti vojaškemu posegu v Siriji 51 odstotkov vprašanih. Britanski poslanci so, kot je to v praksi, ukrepali, kot bi v vsakem parlamentu ravnali leto in pol pred predvidenimi splošnimi volitvami.

Kljub vsemu po navadi glasovi političnih polov niso odločilni pri poslanskih glasovanjih, vendar tokrat … gre za še en izjemno zanimiv premik v britanskem političnem prostoru. Vodja laburistov Ed Miliband je eden izmed najmanj simpatičnih laburističnih voditeljev vseh časov. Pred glasovanjem je bila podpora volivcev njegovi stranki za šest odstotkov večja od tiste, ki jo izkazujejo konservativcem. Po glasovanju pa so laburisti zoper konservativce pridobili zgolj en odstotek, kar je zanemarljivo, je na včerajšnji tiskovni konferenci novinarjem povedal generalni direktor agencije za raziskavo javnega mnenja YouGov Peter Kellner.

Ali bi brez javnomnenjske raziskave glasovali drugače? Težko, meni Kellner. Okoli 40-50 vladnih koalicijskih poslancev je glasovalo proti. V nekaterih primerih gre za osebne odločitve poslancev. Težko je dokazati in razložiti, kdo so ti poslanci, ampak razlika je bila zgolj v 13 glasovih, poudarja Kellner.

Po drugi strani večina vprašanih še vedno meni, da je Američanom treba odstopiti britanska vojaška oporišča na Cipru, ki so verjetno ključne za vojaški obračun v Siriji, prav tako pa večina meni, da je z ZDA treba deliti informacije obveščevalnih služb, ki vsebujejo podatke o razmerah v Siriji. Britanska javnost še vedno ni prepričana, ali je za napadi s kemičnim orožjem stal Asadov režim, bojijo se tudi, da se zračni napad ne bi končal, ampak bi vodil - podobno kot iraški pohod - v opustošenje in dolgo vojno.

Pri glasovanju poslancev zoper vojaško posredovanje v Siriji gre za elemente javnega mnenja, morda petino ali četrtino, ki je dodala k mnenju britanskih poslancev, podobno kot del javnega mnenja, ki je prepričano, da naj Velika Britanija zapusti EU. Gre seveda za majhen odstotek, poudarja Peter Kellner, generalni direktor YouGov.

Kellner ne more predvideti, kako bo glasovanje iz prejšnjega tedna vplivalo na volivce čez poldrugo leto. Vprašanje, ki se postavlja Cameronu, je, ali lahko uresniči predvolilno kampanjo.

V principu se Britanci pridružujejo akcijam po svetu, če zato obstaja zadosten razlog, ki je tudi jasen. Cameron prejšnji teden ni pripravil jasnih stališč, pravzaprav je bil ošaben, nikogar ni prepričal.

Po dejstvu, da v Iraku niso našli orožja za množično uničenje, javnost ne verjame več politikom, prav tako politiki ne verjamejo premierju. Po Iraku sta bila dva uspešna posega, v katerih so sodelovale britanske vojaške enote: v Sierri Leone in na Kosovu. Libija je veliko bolj mešano območje. Ko so zavezniki začeli uresničevati prepoved opravljanja poletov, je tistega nedeljskega jutra na prvi strani časnika Sunday Times pisalo: "100 American and British missiles shot on Libya." V tej operaciji sta bili natanko dve raketi britanski, preostale pa so bile ameriške in francoske.

Če bosta Amerika in Francija šli v vojaški poseg in če bo Asadov režim zdrobljen, potem bodo Britanci morali po novem spoštovati Francijo in se sprijazniti, da so časi velesilaštva končani. Miliband, ki ne skriva judovskega ponosa, ob judovskem novem letu obrača hrbet tudi Izraelu, ki v britanski zgodbi ostaja precej v ozadju - v smislu "kdo bo koga". Z nejasnimi potezami in stališči je Miliband z glasovanjem proti vojaškemu posegu v Siriji nekako demonstriral opravičilo glede vojne v Iraku, skušal je pokazati, da je drugačen od predhodnikov - Blaira in Browna. Miliband je zelo slab voditelj laburistov, zgolj 25 odstotkov vprašanih meni, da je v redu, 35 odstotkov, da je zelo slab, in nič ne kaže, da se bo njegovo stanje na lestvici popravilo.

Danes se bo v Westminstru začela politična jesen. Glavne tri britanske stranke so v še zadnjih pripravah pred kongresi. Gre za vojno med konservativci in UKIP-om in bitko med liberalnimi demokrati in laburisti za glasove podpornikov levice. UKIP (protievropsko nastrojena stranka, ki v zadnjem času pobira glasove konservativcem) ima zdaj okoli 13 odstotkov podpore, če bodo na volitvah dobili 10 odstotkov, potem ne bodo dobili parlamentarnega sedeža, bodo pa konservativce potisnili na manj kot 34 odstotkov. Če bi konservativcem uspelo UKIP spraviti na pet odstotkov, laburistom pa liberalne demokrate na osem odstotkov, potem bo zanimivo. Da bi lahko katera koli stranka pridobila večino, pomeni, da bi se moralo nekaj velikega zgoditi - Sirija? Scenarij, da bi kateri koli stranki uspelo pridobiti večino, je malo verjeten. Ni nujno, da bo prišlo do koalicije - če bo vladi na primer zmanjkalo osem sedežev, potem bi lahko bila manjšinska. Težava pri zadnjih volitvah je bila, da so liberalni demokrati skupaj z laburisti predstavljali večino. Po osem sedežev lahko gredo konservativci k manjšinskim strankam, kot sta Ultser in Zeleni.

Glavna tema strankarskih konferenc to jesen bo gospodarstvo, ki je začelo napredovati. Glavno bo načelo: "Ne dajte avtomobila tistemu, ki ga je razbil." Še enega glasovanja glede vojaškega obračuna v Siriji pa kljub napovedim obrambnega ministra Hammonda najverjetneje ne bo. Oba bi lahko izpadla kot norca - Cameron patetičen, Milliband ne bi več zastopal stališča.

Vse pa čaka še večji predvolilni izziv, prihodnjo jesen se bodo Škoti na referendumu izrekali o popolni odcepitvi od Velike Britanije.