Nisem si mislila, da je mogoče kaj takšnega oziroma toliko verzij lezbične zgodbe, ki pa se kar nekako ne prelije na televizijske zaslone. Zakaj si tako prizadevam za srečno ljubezensko zgodbo?

Denimo marca 2022 je izšla knjiga Jill Gutowitz Girls Can Kiss Now, v kateri avtorica o prikazovanju lezbičnih zgodb v filmu zapiše: "Ja, res je, da danes stvari niso 'popolne' ali celo 'dobre', glede na to, da je 99 odstotkov lezbičnih filmov še vedno o dveh ženskah, ki sovražita, da se skupaj skrivata za harfo in si govorita: 'Zate bi umrla od tuberkuloze ali od česar koli že...'," ali pa bi umrla od hrepenenja po njej, ne da bi bila nujna ljubezen realizirana kot 'in živeli sva srečno do konca svojih dni'. To pričajo še nedavni znani lezbični filmi, kot so Portret mladenke v ognju (2019), I Care a Lot (2020) in Ammonite (2020).

Kajti to, kar želim s svojo filmsko zgodbo, je prekinitev tradicije, po kateri ljudje ne znajo biti srečni, če ne trpijo oziroma še bolj nenavadno, da ljudje ne znajo ljubiti, če ne trpijo. To je kot tipično za zahodno pojmovanje ljubezni zapisal Denise de Rougmenot v knjigi Ljubezen in zahod (1999). "Ljubezen – strast: želeti tisto, kar nas ranjuje in v svojem triumfu uničuje, to je skrivnost, ki je zahod ni nikoli hotel priznati. (...) A zakaj hoče zahodnjak prenašati to strast, ki ga ranjuje in jo njegov razum obsoja? Zato, ker samega sebe spoznava pod krutimi udarci življenja, v trpljenju in na pragu smrti." Po Rougemontu obstaja globoka zveza med spoznanjem in trpljenjem; ljubezenskim trpljenjem in bojem. Skratka, zahodnjak ljubi in trpi. Še več, zahodnjak ljubi, trpi in se prek trpljenja uči. Takšno pojmovanje pa je tipično krščansko in še bolj manihejsko ali trubadursko in shakespearjansko, če hočete. In to je res najmanj nenavadno, če ne celo nelogično, kajti nisem še slišala človeka, ki bi zase izrazil željo, da si želi trpeti in celo umreti, mar si ne želijo biti vsi srečni in živeti?

Pa je to, da ljubezen dveh žensk scenaristi_ke še dodatno uničujejo in trpinčijo, v skladu s simptomom krščanske ali manihejske in trubadurske ljubezni? Kajti da bo še bolj perverzno in sadistično, se v mainstreamu najprej celo po fetišistično naslaja nad žensko lepoto in seksom med dvema privlačnima ženskama, a takoj ko se ta konzumira, je že povampirjena, skomodificirana, použita in se kmalu zatem odvrže v koš smeti (beri, ena od protagonistk ali umre ali pa se odnos konča), saj se ne ve, kaj bi se potem počelo z njo, ker se zdi, da v mainstreamovski tradiciji ni ničesar, zaradi česar bi jo bilo vredno ohraniti. Za obsedenost z ljubeznijo in smrtjo Rougemont ponudi še eno alternativo: "Če dama ni niti katarska cerkev ljubezni /.../ niti Marija Sofija gnostičnih herezij (žensko načelo božanstva), mar ne bi mogla biti anima ali natančneje človekov duhovni del, tisti del, ki ga duša, ujeta v telesu, kliče s koprnečo ljubeznijo, ki jo lahko poteši le smrt?". Pa je to tisto, na kar meri uničevanje lezbičnih razmerij v filmu in na televiziji? Odločno odvrnimo 'ne'. Kajti lezbična ljubezen ni (bila) nikoli do zdaj predstavljena kot vrhovni (ljubezenski) ideal zahodne družbe! Še manj v smislu doseganja kakšne duhovnosti, onostranstva in večnosti, kvečjemu kot odmik od norme kot gola deviantna čezmerna razuzdanost.

Menim, da pri mainstreamovskih scenaristih_kah pride do izraza ta slast po uničevanje lezbičnih likov, ker nima nečesa, zaradi česar bi ju bilo vredno ohraniti, na primer, vsaj kot matrico družine bodisi v hebrejskem, ali ponovno krščanskem ali celo platonističnem smislu, če vemo, da je Platon v Zakonih in Državi prvi obsodil homoseksualnost kot deviantno in nenaravno. In kako res drži glede omembe družinske matrice, se izkaže, le če pogledamo današnje zakonske zveze in odstotek ter čas ločitve. Statistika dokazuje, da je največ ločitev (okoli 46 odstotkov) ravno po tem, ko otroci odrastejo, se odselijo, hiša je zgrajena, pred hišo dva avta, dve dobri službi, moški in ženska pa nimata kaj početi drug z drugim. Svojo (plodilno, produktivno) funkcijo sta že zdavnaj opravila. A zdaj se zdi, kakor da zveza moškega in ženske brez produciranja otrok vendarle nima takšne zveze z večno in ekstatično, izpolnjujočo ljubeznijo, kakor bolj s kapitalističnim produkcijskim odnosom. To je pa hebrejski koncept ljubezni – plodite se in množite.

In še en dokaz tega je tudi pojmovanje heteroseksualne ljubezni kot potovanja. Rougemont pove "... prizadevam si le, da bi na podlagi poetičnega in glasbenega doživetja bolje občutil in doumel /.../ pustolovščino duše, 'potovanje', bi rekli oni, potovanje, na katero nas je popeljal zeliščni napoj prvotnega romana." Za ljubezen kot potovanje (v angleščini je to celo bolj povedno kot relation-ship) pa bi v današnjem času opredelili kot promet, za promet pa vemo, da ga povezujemo z dobičkom. Kar dokazuje tudi to, da sem večkrat doživela, da so mi prav producenti rekli, da je srečna ljubezenska zgodba nezanimiva in še več: dolgočasna ter se vanjo ne splača vlagati, in od tod ta kalvarija. Srečna ljubezenska zgodba bojda nikogar ne zanima, ker nima konflikta, ki ustvarja trpljenje, kar pomeni, da nima nekega cilja, kamor želi priti. Z drugimi besedami nima prometa in s tem ne ustvarja dobička, producenti pa se odločajo, da bodo podprli tiste scenarije, ki bodo prinesli dobiček – tukaj ne gre za nobeno umetnost ali zgodbo kot takšno.

A kako so povezani promet, konflikt in trpljenje? Torej ljubezen, ki ne temelji na trpljenju konflikta, ki ga po navadi ustvarjajo prevelike razlike v svetovnih nazorih, je dolgočasna in v limbu, ker se z njo nič ne dogaja, glavni junak ne potuje k nekemu cilju, k neki spremembi. In da gre res za potovanje kot spremembo (destinacije) (duše), priča tudi to, da ljubezensko trpljenje po navadi povezujejo z osebno in partnersko rastjo, ki ji po navadi še rečejo duhovna rast (pa imamo spet opravka z dobičkom kot rastjo). In kako to doseči? Po navadi tudi rečemo, da naj bi bila med partnerjema_kama ali likoma kemija ali elektrika – In tega spet ne dosežemo z dvema umirjenima ali podobnima osebnostima/likoma, ker je med takšnimi premalo napetosti, konflikta, trpljenja, prometa, rasti ...

Sklep, očitno si nihče ne želi srečnih, zadovoljnih in izpolnjenih ljudi ali likov, kakor tudi ne želijo srečne, izpolnjene ljubezenske zgodbe ali vsaj tako se zdi na podlagi mojih izkušenj zadnjega desetletja s producenti in tudi nekaterimi slovenskimi režiserkami.