Lahko si predstavljam, da se je počutila tisti večer ob polnoči, ko ji je potekla pogodba z neodvisno glasbeno hišo XL Recordings, kot … nešteti nogometni prvokategorniki, ki so uspeli v čudovitem svetu kraljevskega nabijanja cen za nekaj, kar so nekoč počeli na zelenici v ponošenih opankih.

Založnika je kakopak vodila enostavna matematična kalkulacija dosedanjega Adelinega supersoničnega diskografskega uspeha. Ta je sila neizprosen do celotne glasbene konkurence, kajti redkokdo se je v času recesije, v katerem živimo, lahko pohvalil z takšno naklado kot baročna irska pevka. Njeni numerično poimenovani albumi: 19, 21, 25 so iztržili okrog 57 milijonov prodanih primerkov. Toda, ob tako visoki pogodbeni ponudbi, ta računica ni zaloga za prihodnost. Prvič, Adele ni glasbenica, ki ravno ljubi koncerte in megalomansko maratonske svetovne turneje. Drugič, spremljajoča glasbena industrija, ki oplaja glasbo z majicami, skodelicami, šolskimi zvezki, puščicami in drugo bižuterijsko kramo, ni ravno pisana na/za lik in delo Adele. Ali ste kdaj koga srečali z Adelinim t-shirtom? So vas otroci že prosili, da jim naslednjo šolsko sezono opremite s 3D-prosojnimi ovitki za delovne zvezke in učbenike z njenim bledoličnim obrazom?

Torej, vse oči in ušesa so potemtakem uprte zgolj v diskografijo, tisto klasično tradicionalno in tisto, prosto po S. Jobsu, narezano na posamične skladbe ali neštete servise. Bo dovolj? Resnično dvomim. Ni namreč še znano, ali bo založniški koncern, ki se je med drugimi zapisal v glasbeno zgodovino z v preteklosti zasužnjenim omrežjem preminulega glasbenika Princea, uveljavil tudi vse druge avtorske pravice, ki bi mu omogočile, da zaračuna vsako sekundo Adeline glasbe, ne glede na medij, v katerem se predvaja.

Vseeno se zdi, da je to kljub bogokletnemu razsipništvu poteza iz ekonomskega obupa. Kot da se glasbena industrija nič ni naučila iz lastnih napak. Spomnimo se le ne tako daljne preteklosti in britanskega založniškega velikana, ki je med drugimi poglavitno propadel zaradi naložbe v Mariah Carey (50 milijonov funtov) in Robbieja Williamsa (80 milijonov funtov). Kdaj ste si nazadnje zavrteli kakšen njun glasbeni izdelek? Šli v spletno ali tradicionalno trgovino in si privoščili kakšno njuno glasbeno delo? Ali pa plačali za že omenjeni pretok njune glasbe? Mhmm … bodite iskreni, že dolgo niste nič slišali o & od nekoč najbolj profitnih glasbenikov iz območja popa.

Oni so se »postarali« z denarjem založb, mi pa naprej živimo z, prosto po S. Jobsu, mp3-jem ali štiri, pet … osem, devet … odvisno od GB volumna vašega predvajalnika, in ne več od dolžine polic lastnih fonotek. Kajti vse se da strniti … tudi celotna zgodovina klasične glasbe. Žal ali ne. Presodite.