Migranti so tisti nevidni deli družbe, o katerih številni na glas govorijo s spoštovanjem, apatijo, ogorčenjem nad razmerami, zaradi katerih so se odpravili na nevarne poti. Te so vsaj peklensko težke, če ne vodijo kar v sam pekel. Migranti so obenem vidni del družbe in pogosto predmet posmeha, gnusa, lepljivih oznak in predsodkov. Ne gre torej za migrante. Gre za ljudi. Zato se vedno znova moramo vrniti k vprašanju, kaj sploh želimo tem drugačnim in kaj sebi.

Evropska unija se je pred dnevi znašla pod hudim pritiskom. Če mene vprašate, pravilno, a izkupiček nikakor ne more biti kaj posebnega. Na neki način je z EU-jem podobno kot z ZDA. Če ne posreduje, je v težavah, če posreduje, ima težave. EU je skupek nacionalnih interesov. Humanitarne organizacije bi vam v tem konkretnem primeru migracij povedale, da še skupek ni. Da je neki najmanjši skupni imenovalec, s katerim lahko vsi živijo in še vedno vztrajajo, da so nekaj storili. Zdaj se pogovarjamo o tem, da bo Unija krepila nadzor svojih meja na morju. Operacija Triton (ki ni operacija iskanja in reševanja, ampak prvenstveno operacija nadzora meje) bo okrepljena in dražja. S tem seveda nismo ničesar spremenili, le dali smo vedeti, da nam ni vseeno. Za naše meje, če nič drugega. Če bomo zraven še koga več rešili, tudi prav.

Poleg tega razmišljajo o usmerjenih "napadih" na plovila tihotapcev. Še vedno pa se ne ukvarjamo s tem, kaj je tu vzrok in kaj posledica. Tihotapcev ljudi ne bi bilo, če ne bi bilo zanje povpraševanja. In tega povpraševanja je ogromno. Menda na drugi strani Sredozemlja na mirno morje in veliko sreče čaka še do milijon beguncev, migrantov, nemara azilantov. S tem, da se je Unija odločila, da jih bo skušala čim več ali rešiti ali vrniti, smo se šele začeli pogovarjati o tem, zakaj sploh gre. Predsednik Evropskega sveta Donald Tusk je govoril o tem, da za razmere v Sredozemlju ni kriva Evropa. A dodal, da ne more stati ob strani. Da so krivi revščina, nestabilnosti, vojne. Včasih je seveda treba poudariti najbolj očitno, ampak temu bi morala slediti odločenost Nobelovega nagrajenca za mir (EU-ja torej), da nekaj spremeni.

Trenutno namreč EU nima velikega vpliva na to, kar ta kriza je. V Libiji je kaos. Tamkajšnje meje so odprte, tamkajšnja obala pravi tihotapski paradiž. Potekajo pogajanja o vladi narodne enotnosti. EU jih podpira. V državah, kot so Sirija, Libija, Somalija, Eritreja, od koder se odpravljajo begunci, EU nima … lahko bi napisal za burek, ampak naj bo, nima nikakršnega vpliva.

Koga torej kriviti za razmere? Morda je pristop drugačen. Razmere torej koga krivijo?
Jaz bi stavil na mednarodno skupnost v celoti. Ne gre za to, da so razmere v Sredozemlju evropski problem. So problem. Vsakič, ko mu bomo pripisali geografsko določilo, se bomo osredotočili na to, da je to problem z in za Evropo. Problem je širši, je večji in zanj bi morali biti osrednji politični forum Varnostni svet Združenih narodov. Problem, ki ni nov in ki se ga po svetu lotevajo na različne načine. Zapiranje meja, krepitev zakonitih poti, vojaški pristopi … Problem je tako kompleksen, da ga je nemogoče zamejiti zgolj s poudarki na enem pristopu.

Lahko seveda tudi s prstom kažemo na EU. Ampak tudi tukaj se moramo odločiti, kdo je zares problem v tej zgodbi. Evropske institucije? Ker nimajo resnejšega vpliva na zunanjo in v bistvu še manj na notranjo politiko držav članic. Nisem prepričan, da si večina želi živeti v taki Evropski uniji z diktatom Bruslja. V bistvu bi morali od svojih vlad zahtevati več in drugačne ukrepe. Če je zanje sploh večinska podpora v javnosti? Ampak s tem je krog dejansko sklenjen. Migranti in imigracije so ključna politična tema v Veliki Britaniji pred volitvami, predvsem UKIP si skuša z lahkotnimi zaključki pomagati do volilnega uspeha. Če je delovalo pri volitvah v Evropski parlament, zakaj ne. Podobno je v Franciji, na Nizozemskem, v Belgiji in drugod. Migranti so, čeprav jih morda ne vidite, vedno zraven. Vedno pripravljeni na zlorabo.

Evropska unija, njene države, s preseljevanjem dobiva drugačno barvo, noto, videz. Ko pogledate imena fantov v belgijski nogometni reprezentanci, se jih bere kot reprezentanco Združenih narodov. Sijajno, če mene vprašate. Za nogomet, za ljudi, za odnose in sprejemanje drugačnih med ljudmi. A ko poslušate lokalne politike …

Verjetno tudi najliberalnejši ljudje postanejo previdni in zadržani, ko bi jim v sosednjo hišo naselili tujce. Begunce. Migrante. Reveže. Rome. Poznam človeka iz Bosne, ki še kar ne more verjeti, da je lahko Bosanec ("Kaj pa sem drugega kot Bosanec?") žaljivka. Razumete, kaj mislim? Vsak ima svojega "južnjaka". Tudi jaz sem tukaj le tujec.