Kako se vse to zdi nedosegljivo in nepredstavljivo, obenem pa že skoraj pozabljeno. Sama se kar malo zdrznem ob pogledu na stare posnetke gruč ljudi, med katerimi povrhu vsega še nihče ne nosi maske! Eno samo leto, nekaj mesecev, kaj mesecev, nekaj tednov ... in vse je drugače. Strašljivo, kajne? Pa vendarle je to pravzaprav le soočenje s prehodnostjo in minljivostjo, predvsem pa s tem, da ne moremo imeti vsega pod nadzorom. Soočeni smo torej z vsem tistim, kar težko sprejemamo.

Ni naključje, da sta prišli dve preizkušnji hkrati. Epidemija in menjava oblasti. Izkazala se je "veličina" obeh. Na tem mestu bi izpostavila le to, da protivirusni ukrepi, ki so delovali po vsem svetu, pri nas niso. Ker – gre za zaupanje in gre za odnos, ki se ga izkazuje razmeram, predvsem pa ... gre za odnos do ljudi.

A tudi ljudje smo veliko povedali o sebi. Predvsem brez besed. Zakrivanje obraza je nazoren prikaz tega, kar smo postali, kar je iz nas naredil naš način življenja, teptanje sočutja in človečnosti. Postali smo skrivači, igralci, preračunljivci … In vse to skrivamo za otopelimi, tudi izumetničenimi obrazi, mehaniziranimi potezami, tako rekoč v svoji izložbi, ki želi biti všečna. Kaj pa je za to kuliso? Vse tisto, kar se je pokazalo natanko v trenutku, ko si je bilo treba nadeti zaščitne maske. Niso nas začele dušiti te zaplate blaga, ampak stiske iz zaprašene in pajčevinaste shrambe, ki smo jih radi zavili v pravice in svoboščine.

Naveličani, utrujeni smo čakali, da mine leto ključnih, a neskončnih 14-dnevij. Zlila so se v nepredvidljivo leto stalne pripravljenosti, preizkušenj, odrekanja in zagotovo tudi nesmislov. Bilo pa je to tudi leto, ki nas je prisililo razmisliti o samoumevnosti, ki je ovrednotilo ščepce pozornosti, morda pa nas je tudi obrnilo k sebi.

Vabljeni k ogledu posebne oddaje Slovenija v letu 2020, v kateri smo povzeli dogodke leta pri nas.