To je bil uvod, sledil je White Riot, singel, s katerim na čelu je prvi album skupine The Clash postal prodajni hit. Clashi pa nove zvezde; precej drugačne od prvoborcev punka Sex Pistols. Slednji so po mnenju Joeja Strummerja, frontmena Clashev, pisali – z izjemo Anarchy in the UK – naivne ljubezenske in sentimentalne pesmi jeznih in zmedenih najstnikov. Clashi pa so v eter vstopili z vrsticami kot: "Vsa moč je v rokah ljudi/dovolj bogatih, ki jo lahko kupijo. /.../ Ali prevzemaš oblast/ali izpolnjuješ ukaze?/Ali greš nazaj/ali stopaš naprej?"

This is England, This knife of Sheffield steel
This is England, This is how we feel
(To je Anglija, nož iz sheffieldskega jekla
To je Anglija, tako se počutimo)

Preden se je spravil k pisanju White Riot, se je Strummer skupaj s kolegom iz banda, basistom Paulom Simononom, vrgel v nekaj, kar je bilo v hudem nasprotju z njegovo 'tezo' o pogumnih zbiralcih znamk. Navideznem nasprotju ... Več ur sta – podrobnejši opis najdemo v lahko bi rekli standardni zgodovini Clashev, knjigi The Return of the Last Gang in Town Marcusa Graya – v policiste metala vse, kar jima je prišlo v roke. Strummer je menda sodeloval celo pri ponesrečenem poskusu sežiga nekega avtomobila. Nato so oba preiskali policisti. Iskali so opeke; tam pač ni bilo granitnih kock.
Če se vrnemo k zgornji omembi navideznega nasprotja. Res navideznega? Vsaj s stališča Joeja Strummerja zagotovo, saj je z nasiljem mislil predvsem sistemsko nasilje; nasilje države, ki vedno večjim množicam ni omogočila dostojnega življenja, kakršno je bilo kot norma predvideno že desetletja prej z verjetno največjim civilizacijskim izumom 20. stoletja, socialno državo. Po drugi strani pa je mislil tudi na stopnjevano nasilje desničarskih ekstremistov, katerih privrženstvo se je sredi sedemdesetih eksponentno povečevalo. Dokaz obojega so bili Nottinghillški nemiri, na katerih sta Strummer in Simonon izvedla svojo akcijo bombardiranja policistov.
Inflacija policistov
Skupnost imigrantov s Karibov v londonskem Notting Hillu od leta 1958 vsak avgust prireja karneval. Še danes velja, da izbruh nemirov oziroma zadnji povod za ulični spopad ni znan. Že takrat pa je bilo jasno, da je karneval leta 1976 zaznamovala nenavadno številčna prisotnost policistov. Bilo jih je kar osemkrat več kot leto poprej; brez navedbe razloga je policijska uprava med rajajočo množico poslala več kot 1.500 policistov. Bila je očitna provokacija. Spopad, ki se je razvil, je bil kolektivni odgovor temnopolte skupnosti na vedno bolj očitno represivno državo, na stopnjevanje nadzora. O slednjem nekoliko kasneje, ob veliko bolj atraktivnih slikah skrivnostnih kroglastih objektov na severu Yorkshira ...
Ples ljubkih debitantk in nacistična agitacija
Stopnjevanje rasizma, pravzaprav fašistične mentalitete, so potrdile tudi lokalne volitve leto kasneje, ko je za Nacionalno fronto glasovalo skoraj 120.000 Londončanov. Nekoliko kasneje so Clashi v nekem intervjuju opozorili: "Leta 1928 je Hitler dobil 2,8 odstotka glasov, leta 1939 so vsi glasovali samo še zanj." Ja, sheffieldsko jeklo, nekoč ponos prvega industrializiranega imperija, tedaj pa opomin na po drugi svetovni vojni vedno bolj deteriorajoče britansko gospodarstvo, ki je do konca sedemdesetih 'proizvedlo' več kot dva milijona brezposelnih, bi lahko nov razcvet doživelo kot nekakšen britanski Krupp; pravzaprav bi se to lahko zgodilo že v 'rednem roku'. Znano je, da je Hitler med vplivnim angleškim plemstvom dolgo užival veliko podporo in da so predvsem prestižne vrtne zabave in debitantski plesi hčera, ki so jih predstavljali na dvoru, do leta 1940 bili polni agitacije za Hitlerja. Ampak to je neka povsem druga zgodba ...

This is England, What we're supposed to die for
This is England, And we're never gonna cry no more
(To je Anglija, za to naj bi bili pripravljeni umreti
To je Anglija, in nikoli več ne bomo jokali)

Pri White Riot in pri debitantskem albumu seveda ni šlo le za zaostreno rasno vprašanje in vzpon desničarskega ekstremizma. Za vsem je stala tema pavperizacije mladih v angleških mestih. Brezposelnost je že leta 1977 dosegla 1,5 milijona in tudi laburistična ministrska predsednika Harold Wilson in James Callaghan, v osnovi vendar še privržena welfare statu, nista izboljšala položaja ljudstva. Predvsem pa mladih. Prav za njih so s pesmimi kot Career Opportunities, London's Burning, Hate and War in drugimi Clashi pomenili neko novo konstruktivno politično opcijo znotraj golega nihilizma, kakršnega so za normo punka postavili Sex Pistols.
'Prokleta' družina in zasebne šole
Predvsem Strummer s svojo sicer rahlo romantično vizijo gverilskega odpadniškega bojevnika za pravičnost in solidarnost, ki je do konca Clashev dobila mnogo nepozabnih ikoničnih podob, od nastopanja v delavskih kombinezonih do nošenja bandan, kamuflažnih vojaških hlač in irokeze Mohikancev v času albuma Combat Rock, je postal simbol političnega punka. Vedno znova je tudi poudaril, da člani skupine živijo od socialne pomoči. Nenehno pa je tudi živel v strahu, da bi ga 'razkrinkali' kot sina diplomata, ki se je šolal na zasebni šoli. Pomagala ne bi niti s pričami overjena historiografija večletnega življenja na cesti in v skvoti, prava in resnična historiografija nekakšnega protopunkovskega Woodyja Guthrieja. Zato je bil Strummer pravzaprav obseden z avtentičnostjo svojega lika kot lika zagovornika delavcev; govoril je v poudarjenem cockneyju in kar naprej ponavljal besedi 'right' in 'see', da bi izpadel neartikuliran in neučen. Ob tem je tudi ves čas poudarjal pomen javnega šolstva in nujnost njegovega izboljšanja. A nato so po tako imenovani zimi nezadovoljstva, po nizu stavk v zimi 1978/79, na oblast prišli torijci in na njihovem čelu Margaret Thatcher ...
S prihodom Thatcherjeve na Downing Street se tudi konča rockumentarec Rude Boy (1979), ki spremlja nekega fana Clashev. In film je napovedal svet, v katerem bo položaj najnižjih slojev še slabši, kot je bil v času anarhističnih in divjih sedemdesetih, ko je vzniknil punk: manj poceni stanovanj, manj subvencij za stanovanja, ukinjanje subvencij javnega prevoza, strožji pogoji za nižjo socialno podporo, manj pravic za vse, razen za delodajalce, businessmane in zemljiške posestnike. Vseeno se je izbruh urbanega nasilja v teh še mnogo bolj zaostrenih socialnih razmerah zdel manjši. Je tudi bil. Na to so prav tako tudi že leta 1977 namignili Clashi. Prav s pesmijo 1977, ki se konča 'prihaja policija v letu 1984'.

This is England, We can chain you to the rail
This is England, We can kill you in a jail
(To je Anglija, lahko vas privežemo na tračnice
To je Anglija, lahko vas ubijemo v zaporu)

Dame Thatcher in njeno življenje v vohunskem romanu
Thatcherjeva, ki je dobesedno razsula britansko javno infrastrukturo, uničila (kolikor je je bilo) kohezijo britanske družbe v urbanih središčih in Britanijo naredila za zahodnoevropsko državo z največjimi socialnimi razlikami, ni "šparala", ko je šlo za vzpostavljanje totalnega nadzora nad Britanci. Kot v zgodovini obveščevalnih služb MI5 in MI6 Tajne vojne piše Gordon Thomas, ni od Churchilla naprej noben ministrski predsednik tako strastno spremljal dela MI5 in MI6 kot ravno Thatcherjeva. Vsako jutro je med zajtrkom prebirala povzetek obveščevalnih poročil in ga potem vrnila z modro podčrtanimi pripombami; obsedena od boja proti komunizmu je med pripombe redno vpisovala stavke: 'Pazite se tega,' ali 'Takoj ukrepajte'. Sodelavce pa je opozarjala: 'Tudi v službi obstajajo sile, ki se jih morate paziti.'
Globalna ušesa tam severno od Leedsa
Denarja za vzdrževanje temeljnih gospodarskih vej v lasti države ji je bilo škoda; prav tako za javni prevoz, zaradi česar so železnice začele razpadati; podobno je veljalo za javno šolstvo. Vedno pa je, navdušenka nad vohunskimi romani Fredericka Forsytha, našla denar za obveščevalne službe. Tudi za britanski prispevek v globalna ušesa.
Če se boste kdaj vozili severno od Leedsa, boste lahko zagledali nenavadno polje ogromnih belih geodezičnih sfer. To je Menwith Hill, uradno (zgolj in samo) baza britanskega RAF-a. V resnici gre tako rekoč za ameriško ozemlje sredi Britanije, gre za jedro projekta ECHELON, pri katerem obveščevalne službe ZDA, VB, Kanade, Avstralije in Nove Zelandije dobesedno nadzirajo vse telekomunikacije in elektronske baze podatkov na svetu. ECHELON lahko doseže vsak računalnik na svetu: "od industrijskih pošasti z več megabajti do domačih prenosnikov, na katerih imajo družine shranjene svoje gospodinjske proračune. ECHELON je lahko prebral bančne račune strank, kartoteke bolnikov v bolnišnicah in načeloma skrivne poslovne dogovore." (Thomas) Že konec osemdesetih je Menwith Hill v eni uri prestregel približno dva milijona sporočil v eni uri. Od teh so jih ohranili približno 13.000, 2.000 so jih poslali na analizo v ameriško obveščevalno središče v Fort Meadu in na koncu jih je bilo približno 20 izbranih za analizo.
Leta 1989, zadnje leto, ko je Thatcherjeva še celo leto vodila britansko vlado, so tako v Menwith Hillu prestregli kar 17,5 milijarde sporočil. Danes je številka mnogokrat višja, nadzor je popolnejši, ampak z denarjem, ki ga Thatcherjeva ni želela vlagati v javno infrastrukturo, se je gradil sistem podpore nadzora in zatiranja disidentov v zahodnim državam prijateljskih režimih; izpopolnjeval se je sistem nadziranja in onemogočanja tistih, ki se ne strinjajo s trenutno politično linijo v (deklarirano) demokratičnih režimih z uzakonjeno enakostjo pred zakonom in svobodo govora in zbiranja; izpopolnjevala se je komunikacijska in informacijska podpora vojaškim posegom v (domnevno) zatiralskih režimih. Bila je eskalacija tistega, na kar je tudi z irokezo, z naslovom albuma iz leta 1980 Sandinista! ter z opozarjanjem na problem Nikaragve in El Salvadorja opominjal Joe Strummer. To je bila eskalacija ameriških (in njihovih zaveznikov) posegov po svetu in privatizacija vojn. Na koncu smo dobili vojno dobičkarstvo v Iraku in kolaps družbe v Afganistanu, sledi ...

This is England, The land of (il)legal dances
This is England, Land of a thousand stances
(To je Anglija, dežela (ne)legalnih plesov
To je Anglija, dežela tisočerih drž)

Ampak zakaj sploh Clashi oziroma zakaj Joe Srummer in zakaj citati iz ene res maloštevilnih vsaj približno 'spodobnih' pesmi z zadnjega albuma Clashev Cut the Crap ... Ne samo zato, ker je album London Calling vedno nekje v mojem vidnem polju in ker je bil Joe Strummer, odkar sem pred več kot 15 leti za svoj prvi poskus kopiranja CD-ja izbrala prav Combat Rock, moj (eden od) mladostnih herojev.
Ko sem v soboto stala na Protestivalu, pravzaprav ko sem poskušala N'toka in njegovo Zig Zig, sem posmislila na Joeja Strummerja; na neizprosno in vedno tudi duhovito opozarjanje na sistemske krivice na svetu. Predvsem pa na to, da je ključna solidarnost in enakopravnost; nekakšna bazična enakost pravzaprav vseh, ki so pripravljeni sodelovati v politiki in upravljanju družbe. In naj bo majevski koledar še takšen lari-fari, se mi je 22. decembra, torej na prvi dan nove dobe, zazdelo, da je nekaj precej drugače. Med udeleženci je nastalo nekakšno vzdušje solidarnosti in to je ključna, osnovna podstat vsake družbe, ki naj ne bo izključevalna. Čeprav je seveda res, da je protest ali vsako zborovanje tudi nekakšna laboratorijska situacija, za mnoge pa tudi moment možnega izstopa iz reguliranega vsakdana, kot nekakšen karneval, ko si lahko privoščiš nekoliko več (zabave) kot sicer ... Tako da nekaj previdnosti pri sodbah o novi solidarnosti vseeno velja ...
In vedela sem, da bi bil Joe Strummer na Protestivalu; če bi bil seveda tukaj; če bi bil seveda še živ ... Seveda je bilo Strummerju možno očitati romantično sanjarjenje o (urbanih) gverilcih, ki je vodilo na primer do zares nekoliko nepremišljenega občudovanja nemške teroristične združbe Frakcija Rdeče armade. Včasih so bile njegove trditve res skoraj nekoliko histerične, ampak nihče mu ne more očitati, da njegova drža na odru in v medijih, drža borca za najnižje razrede in za solidarno družbo ni bila iskrena. Bil je tudi podpornik gibanja za ohranjanje gozdov in bil je prvi glasbenik, ki je ob izidu albuma posadil toliko dreves, da produkcija albuma, njegovo tiskanje in distribucija ni povzročila novega pribitka h količini CO2 v atmosferi. Vedno je bil pripravljen govoriti z vsemi in posebej rad je taboril. Legendarni so bili njegovi tabori na festivalu Glastonbury, iz česar je tudi razvil vsakoletni Strummerville, ognjišče, ob katerem lahko vsak nastopi s svojo skladbo, debatira ali pa le opazuje dogajanje.
In potem sem se spomnila, da je pravzaprav umrl decembra pred točno desetimi leti. Ko sem doma pogledala v Wikipedio, pa sem ugotovila ... Ne le, da je umrl pred desetimi leti, umrl je na dan Protestivala pred desetimi leti. 22. decembra 2002. In v enem njegovih zadnjih intervjujev, ki je izšel le malo pred njegovo smrtjo, najdemo misel, ki pravzaprav potrdi tudi moj sum, da se je politično boriti danes vendar težje, kot je bilo pred 35 leti: »Da sem politični mislec? Prav gotovo ne. Res pa o politiki razmišljam nenehno, čeprav postaja vedno težje vedeti, kaj se dogaja po svetu. Ko sem odraščal, sta mi starša govorila o drugi svetovni vojni in to zgodovinsko poglavje je bilo povsem jasno: Hitler: slab, vsi drugi: dobri. Verjel sem, da se lahko z branjem časopisa seznaniš z dogajanjem po svetu, ampak to se je začelo spreminjati z vojnami na Balkanu. Ali časopisi niso več sposobni izvohati pravih 'zadev' ali pa jaz izgubljam pamet; ampak prav zares se mi zdi vedno težje razumeti, kaj se tam zunaj dogaja.« Pravzaprav je težje, ampak predvsem zato, ker politika postaja vse drugo kot politika – birokracija, policija, biznis, nadzor. Poleg tega pa vse, o čemer je govoril Joe Strummer pri Clashih ali kasneje – stopnjevanje nadzora, naraščanje nestrpnosti in desničarski ekstremizem, vojaške intervencije po svetu, naraščanje socialnih razlik, brezizhodnost brezposelnih mladih ... Vse to je tako kot pred 35 leti, ko je izšel album The Clash.