In tako dosegli več nacionalne avtonomije in blaginje? Nam bo avtomatizacija višala brezposelnost ali omogočila generacijam slovenskih delavcev več prostega časa? Ali bomo v kontekstu svetovne konkurence tekmovali proti plačnemu dnu ali bomo sami razporejali z dodano vrednostjo, ki jo bomo proizvajali?

Hlapec je nekdo, ki ni sam svoj gospodar. Gospodar v ekonomski sferi je lastnik podjetja in glavni odločevalec. S tem postane vprašanje ekonomske prihodnosti vprašanje lastništva slovenskega kapitala.

Tuje lastništvo se je izkazalo za, no, vsaj malenkostno problematično. Samo v zadnjih nekaj tednih smo brali o zapiranju Safila, Adienta in Trevesa, o grožnji tisoč in nekaj slovenskim delavcem na podlagi preproste in korporativno racionalne odločitve – slovenska zakonodaja, ki ščiti zaposlene, dviguje stroške dela, zato je bolj donosno preseliti produkcijo tja, kjer so ljudje cenejši. Če samo pomislimo, da smo slovenski davkoplačevalci celo covidno leto servisirali finančne obveznosti špekulantov …

Še pred pandemično krizo je strmoglavila tudi Adria Airways, molzna krava tujih institucionalnih vlagateljev, ki so brez obzira do zaposlenih, slovenskega turizma in slovenskega gospodarstva črpali sredstva – vse dokler jih niso izčrpali. Umazane igre skupščine delničarjev in dobro nadzorovanih upravnih odborov, skupine osebkov, ki pač nikoli niso in nikoli ne bodo stopili v prostore podjetja – morda ne bodo stopili niti v Slovenijo –, medtem ko imajo njihove poslovne odločitve za našo državo veliko težo.
Namesto da se jezimo na volkove, ki klatijo naše koze, je morda bolj smiselno, da preizprašamo odgovornost pastirjev, ki puščajo odprta vrata pašnika. In če smo do zdaj odpirali vrata večjih, strateških podjetij, se bomo morali kaj kmalu vprašati o strategiji na področju majhnih in srednje velikih podjetij (MSP).

MSP-ji so podjetja, ki se trudijo plačevati dostojne plače. Podjetja, ki večinoma poskušajo ohranjati okoljske standarde, financirajo lokalno športno ekipo in morda celo mestno kulturno sceno. Seveda se vsem pravilom pridružujejo določene izjeme, vendar so MSP-ji v splošnem odgovorna podjetja. Morda je tako, ker so se lastniki v lokalni trgovini primorani spoprijeti z morebitnimi neprijetnimi vprašanji partnerjev svojih zaposlenih, morda pa čutijo nekakšno moralno odgovornost do okolja, kjer živijo.

Težava je v tem, da je prihodnost tega sektorja zelo negotova. Ni zares jasno, koliko MSP-jev bo preživelo v naslednjih letih. Na eni strani so ta podjetja najbolj občutljiva na krize, kot jo doživljamo zdaj, na drugi strani pa so to podjetja, ki zaradi težav pri prenosu lastništva prepogosto preživijo samo eno generacijo lastnikov.

Evropska komisija (EK) lastniško nasledstvo podjetij že več let postavlja na vrh seznama izzivov za ''hrbtenico evropskega gospodarstva'', kot poimenuje MSP-sektor. Zadnja ocena EK-ja je, da je na leto ogroženih kar 600.000 delovnih mest v 150.000 podjetjih samo zaradi tega, ker lastnikom nacionalna zakonodaja ne zagotavlja dovolj orodij za reševanje težav nasledstva.

V Sloveniji je največ družb z omejeno odgovornostjo, okrog 70.000, velik del teh podjetij pa je bil ustanovljen v zgodnjih 90. letih, ko je nova družbena pogodba zagotovila možnost zasebnega podjetništva. Danes strokovnjaki že govorijo, da se naše prve generacije podjetnikov približujejo upokojitvi. Več kot četrtina slovenskih lastnikov je starejših od 55 let, skorajda 15 odstotkov pa je starejših od 65 let.

Ta sektor ustvarja tudi največ delovnih mest, veliko večino. Zaradi nasledstva je tako v naslednjih desetih letih ogroženih 40.000 služb, v naslednjih dvajsetih več kot dvakrat več. Vendar pa to niso samo delovna mesta – s propadom podjetij zunaj mestnih središč izginejo tudi številni socialni programi, davčni prilivi občin in državne blagajne, predvsem pa profesionalne priložnosti za mlade na slovenskem obrobju, ki že tako čuti pritisk depopulacije.

Težkim posledicam navkljub resne državne strategije na tem področju do zdaj nihče ni pripravil. Tudi glavna predstavniška institucija malih delodajalcev in obrtnikov v Sloveniji pozivov za ureditev tega področja ne jemlje resno – pasivno in naivno pričakuje, da bo družinsko nasledstvo rešilo celotno problematiko, ki se tiče nasledstva. Če ne družinsko nasledstvo, pa nas bodo reševali tujci.

Družinsko nasledstvo rešuje približno 10 odstotkov primerov lastniškega nasledstva, trend pa je obrnjen navzdol. V času generacijskega kulta samorealizacij in manifestacij se vedno manj mladih zanima za prevzem družinskega podjetja, ki za nišne trge proizvaja PVC-odvodne cevi, na primer.

V Evropi – in še toliko bolj v Sloveniji – nimamo razvitih trgov za lastniške deleže MSP-ja. Edina alternativa družinskemu nasledstvu je odkup tujega konkurenta ali kakšnega investicijskega sklada, ki je lahko zelo donosen za podjetnike, ni pa ravno odgovoren do lokalnega okolja.

Čeprav se morda ne zdi tako, obstajajo lastniške sheme, ki zavarujejo deležnike na različnih ravneh poslovanja podjetja. V Sloveniji se lahko ozremo v predsocialistično preteklost, k ekonomskemu programu socialnega krščanstva in delu Janeza Evangelista Kreka, pionirju slovenskega zadružništva. Krek se je pred več kot sto leti (zaradi strukture takratnega slovenskega gospodarstva) omejeval na ustanavljanje kmetijskih zadrug. Vendar pa je imel somišljenike tudi v industrijski dobi.

V španski pokrajini Baskiji je med drugo svetovno vojno duhovnik José María Arizmendiarrieta vzpostavil zametke zadružne federacije Mondragon, čudovitega primera, da je alternativa korporativnemu kapitalizmu ne samo mogoča, temveč je tudi izredno konkurenčna.

Mondragon živi že več kot 60 let, do danes se je prebil na svetovno raven in zaposluje okrog 80.000 delavcev partnerjev, v tem času pa izredno dobro skrbi za lokalno skupnost, za zaposlene in za nekdanje delavce. Okoli številnih demokratičnih podjetij je zgrajen celoten ekosistem, v katerem so banka Caja Laboral, najstabilnejša španska banka, bolnišnice, tehnična univerza in podjetniški inkubatorji, ki na letni ravni proizvajajo številne start-upe, nove zaposlitvene priložnosti za mlade generacije.

V času kriz, ko se je Španija spopadala z visoko brezposelnostjo, Mondragon praktično ni odpuščal – solidarnostni mehanizmi in notranje premeščanje je zagotovilo precej mirno prebroditev težkih gospodarskih časov. Medtem, ko so MSP-ji propadala, ker niso našli naslednikov, je Mondragon zagotovil sistematično nasledstvo v lastništvu – lastniki podjetij v federaciji Mondragon je vedno tista generacija zaposlenih, ki trenutno dela v podjetju.

Kako model prenesti v Slovenijo? Nihče se seveda ne spogleduje z zgodovinskimi praksami ekspropriacije zasebne lastnine. MSP-ji so v lasti ustanoviteljev, ki si zaslužijo primerno plačilo za svoje življenjsko delo, za leta podjetništva. Od njih seveda ne moremo zahtevati, da podjetje podarijo svojim zaposlenim.
Lahko pa se zgledujemo po izredni praksi iz ZDA, kjer so leta 1974 s posebnim zakonom vzpostavili sklade ESOP, ki zaposlenim omogočajo, da preko sklada od lastnika odkupijo podjetje – za namen odkupa pa uporabijo kar dobičke podjetja samega. Na ta način je v roke približno 14 milijonov delavcev prešlo okrog 7.000 podjetij, strokovnjaki pa so ESOP oklicali za "ultimativno orodje nasledstva".

Na Inštitutu za ekonomsko demokracijo smo lani pripravili zakonski predlog, ki bi vzpostavil možnost sheme ESOP v Sloveniji. V kratkem pričakujemo, da bo predlog podprt tudi v državnem zboru, za zdaj politične stranke in socialni partnerji zakonu kažejo naklonjenost. Za predlogom stoji tudi na več kot trideset uspešnih slovenskih podjetij, podjetnikov ter podjetniških organizacij, ki se zavedajo teže problema.

Če je v ZDA ugodna zakonodaja zagotovila, da je 10 odstotkov vseh delavcev zasebnega sektorja postalo solastnikov podjetij, kjer delajo, imamo v Sloveniji, ki je bogata s solidarnostno kulturo in primernimi podjetji, še toliko večji potencial.
Lastništvo zaposlenih ne predstavlja le odličnega orodja za nasledstvo. Uvaja tudi lastniško strukturo, za katero številne empirične raziskave dokazujejo, da v povprečju vodi v višjo produktivnost, višjo odpornost na krize, odgovornejše poslovanje in gradi premoženje pozabljenega srednjega razreda.

V Sloveniji potrebujemo trajnostno strategijo lastništva naših podjetij, strategijo, s katero bi dodano vrednost novih tehnologij usmerili široko med slovensko populacijo, s katero bi zavarovali lokalne skupnosti ter obvarovali naravo, strategijo, ki bi ponujala nove in prepričljive karierne priložnosti za mlade, še posebej v ruralnem okolju. Lastništvo zaposlenih je osrednji element strategije, ki nam zagotavlja gospodarjenje nad lastnim gospodarstvom.

_{Tej Gonza je direktor Inštituta za ekonomsko demokracijo in raziskovalec na Univerzi v Ljubljani.}