Toda, kam nas je ta "prijaznost" pripeljala? V odnose, ki so polni hinavščine, v katerih nihče nikomur ne želi povedati, kaj si zares misli, saj ne ve, ali se mu ne bi morda po nepotrebnem zameril. V službah prenašamo krivice, se upogibamo neumnim odločitvam in nekako smo veseli, da sploh še imamo službo – kajti danes je brez službe že toliko ljudi in zaposleni smo pravi srečniki. Vse navedeno glede službe v zasebnem sektorju še razumem, pa čeprav so v času, ko sem delala na komercialni televiziji, v glavnem vodilni bili zadovoljni s tem, da si povedal kritično mnenje, ki je pripomoglo k izboljšanju razmer ali pa je izboljšalo kakovost programa.

Priznam, da zelo težko razumem vse navedeno v javnem sektorju, kjer se dogajajo politične igre in nepotizmi cvetijo. Če s te plati pogledam na množico vseh nas, javnih delavcev, potem nas res vidim, kot nas je videl zdaj že nekdanji predsednik vlade: kot zombije, ki pristajajo na vsakršne delitve in neumnosti. Če si v javnem sektorju kritičen, te seveda takoj opozorijo, da te hranijo davkoplačevalci – kot da jaz nisem davkoplačevalec?! Ko gre za RTV, smo neprestano nebodigatreba, ki odžira vsakemu gospodinjstvu dobrih 12 evrov in za to ničesar ne daje. Res je, lahko bi dala več in o tem ne bi razpredala, pa vendar – ali ne bi vsi skupaj lahko dali več od sebe?

Najprej da bi vsako kritiko skušali razumeti kot nekaj konstruktivnega, saj je po mojem skromnem mnenju kritika v svoji osnovi namenjena izboljšanju stanja. Danes pa smo kakršni koli kritiki pod anatemo. "Izženite te preklete vrage, ki si drznejo povedati svoje mnenje!" Anonimno si upamo biti zelo kritični, največkrat bolj nesramni kot kritični – podpisani z imenom in priimkom, ja, tedaj pa smo kritični malce težje. Vsi skupaj smo postali amorfna konformistična množica, ki pa je spoznala, da je treba nekaj spremeniti. V državi? Da, toda – začnimo pri sebi.

Ali si upate prijatelju ali prijateljici reči, da ne greste zvečer na pivo? Morda. Toda – ali si mu ali ji upate povedati, da je njegovega piva malce preveč? Da vse skupaj že meji na alkoholizem in da bi bilo morda dobro, da preizkusi samega sebe in se odloči za obdobje brez alkohola? Težko. Ko se vam v službi zgodi krivica, morda reagirate, toda ali reagirate, ko se krivica zgodi kolegu? Se morda raje brigate samo zase, kajti ni se modro vtikati v druge? Toda – kar se je danes zgodilo kolegu, se jutri lahko zgodi meni. Če je danes moj kolega ostal brez službe, bom naslednji morda jaz. Tako kot nasilje rodi nasilje, krivica rodi krivico in ko se prvič pustiš pregaziti, te bodo naslednjič zmečkali.

Prijaznost v smislu kulturnega vedenja smo nadomestili z lažno prijaznostjo, za katero se skrivamo, ker nimamo "jajc", da bi povedali, kar si mislimo.

Vendar ob govoru o kritiki ne velja pozabiti, da se je tudi izrekanja kritike treba naučiti, da lahko kritika, če je nepravilno in grobo povedana, še bolj boli kot sicer. Ne bom pozabila anekdote s pouka slovenskega jezika o spraševanju po osebi ali stvari. Starejši gospod je vstopil v lokalno trgovino in prosil za sendvič z mortadelo. Trgovka ga je vprašala: "S kom?" Gospod pa ji je odgovoril: "Z vami, gospodična." Vljudno ji je povedal, da je narobe vprašala, bil je prijazen in ji je potem, ko ga ni razumela, pojasnil, zakaj ji je tako rekel, in vem, da trgovka nikoli več ni spraševala s kom. Velja torej, da če je kritiki pridano še malce humorja, jo je sploh lažje prenesti.

Težko, včasih grenko sprejmemo kritiko – tolažimo se s tem, da je tisti, ki nas je kritiziral, v bistvu kritiziral svoje lastnosti, ki jih vidi v nas, pa vendar – sprejmimo jo. Če ne zaradi drugega, zaradi fantastičnega občutka, da skušamo nekaj narediti zase. Spremeniti svoj odnos do samih sebe in posledično do drugih. Samo tako bomo postali boljša družba in samo tako bomo prečistili odnose, ki so kalni in neiskreni.