Če bi bila županja v eni izmed lokalnih skupnosti, zagotovo pa, če bi bila županja Šentilja, ki je od avstrijskega mesta Cmurek oddaljen le nekaj kilometrov, bi verjetno ne že leta 1998 kot v Cmureku, verjetno pa nekaj desetletij zatem zagotovo naredila vse, da bi vsaj Šentilj postal vzornik obnovljive energije vsaj v Sloveniji.

In če bi stik z menoj vzpostavil gospod Willfred, ki z družinskim podjetjem na avstrijskem Koroškem oskrbuje z obnovljivo energijo 24 tisoč gospodinjstev, bi verjetno kot javna uslužbenka ali političarka naredila vse, da bi podoben projekt zaživel tudi v Sloveniji.

Ampak ker vse to nisem in morda dobro, da nisem, in sem novinarka, ki uživa v svojem poklicu in neizmernih možnostih, da ljudem pošiljam skozi svoje oddaje sporočila, ki jih lahko razberejo ali pa tudi ne, in če jih, jih morda uporabijo in o njih razmišljajo ter se sprašujejo, kaj se dogaja na tem svetu, spet pripovedujem zgodbe, ki so mi jih povedali in so zame velike.

Ko mi je pred kratkim dober prijatelj, ko sva se sprehajala po okrašenem Gradcu, prav tako v nekakšni povezavi z odgovornim odnosom do okolja, zaupal, da je njegova knjiga nastala prav zato, ker sva se pred letom na Dunaju pogovarjala, kako pomembno je pripovedovati zgodbe, in to tiste dobre, pozitivne, vem, da jih moram pripovedovati tudi naprej.

Aleš Pučnik je grafični oblikovalec. Živel je v Sloveniji, se odpravil v Ameriko, vrnil na Štajersko in se poročil tudi s postojnsko burjo. Vse življenje so mu vetrnice predstavljale ustvarjalni izziv. In tako je svojo vetrnico postavil pod Nanosom, ki proizvaja obnovljivo energijo, ki jo ima za 8.222 let. Seveda je ne bo mogel uporabiti, zato pa lahko z energijo oskrbuje 500 slovenskih gospodinjstev.

Avstrijsko mestece Cmurek, ki leži le nekaj kilometrov od Šentilja, je svoj načrt o odgovornem odnosu do okolja, ki prinaša tudi nova zelena delovna mesta, zastavilo že leta 1998. Imajo prvo biodizelsko črpalko v Evropi, zbirajo odpadno olje tudi v Sloveniji in so kot lokalna skupnost dober primer samooskrbe z energijo. Ogljični odtis na prebivalca je 1,7 tone ogljikovega dioksida na leto, Evropa si že dolgo prizadeva, da bi dosegla dve toni na prebivalca. Ustvarili so seveda tudi nova delovna mesta.

Družinsko podjetje gospoda Wilfreda je v mestu Koče, v naši neposredni bližini, saj nosi tudi slovensko različico imena, je ambasador in promotor obnovljive energije. Njegovo inovativno formulo, kako skladiščiti in oskrbovati z energijo sonca, vode, biomase in vetra 24 tisoč avstrijskih gospodinjstev ter obenem povezovati ljudi, razvijati inovacije, sem spremljala ves čas po snemanju zgodbe o Zeleni bateriji za serijo Ekoutrinkov. Obnovljivo energijo je mogoče skladiščiti na zelo preproste načine, ki izhajajo iz narave.

Po vseh teh zgodbah sem sklenila, da si, če mi bo plača javnega uslužbenca to vsaj nekako omogočala, v prihodnjih letih kupim električni avtomobil. Če bodo lobiji in multinacionalke vsaj malo izgubili moč na tem področju, preden ga spet pridobijo, morda še ujamem trenutek in zgodbo z električnim avtomobilom.

To je le ena izmed mojih novoletnih zaobljub. Jih je še več, nobena ni povezana s hujšanjem, so pa del novih zgodb o družbenih inovacijah, ki govorijo o trajnostnem razvoju, krožnem gospodarjenju, vključujočem upravljanju, gre za javno dobro za ljudi, za civilno družbo, lokalne skupnosti, civilne iniciative pri Breji preji, Drugi violini, Zadrugi Soglasnik … ki imajo ideje, ki presegajo ideologije, ki nam jih načrtno posredujejo v oglasih in ameriških filmih in se obračajo v nove zgodbe z novimi vsebinami, ki so pomembne za prihodnost ljudi - Človeka!

P. S. In kot so pred kratkim ugotovili na podnebni konferenci v Parizu, lahko do leta 2050 z uporabo obnovljive energije preprečimo 560 gigaton izpustov CO2. In če bomo do leta 2050 potrebe po energiji povezali z 80 odstotki obnovljive energije vetra, sonca, vode in biomase, bomo izkoristili SAMO 2,5 odstotka obnovljive energije, ki nam jo daje narava? In novih pravih zgodb je še več.

Je človeška neumnost res tako brezmejna, da ne vidimo vseh teh priložnosti in poslušamo ter sledimo le starim zgodbam, ki nam jih še kar pripovedujejo, ampak te niso več tiste dobre, resnične in prave, ki bi bile za nas in za jutri.

Več tudi v Ekoutrinkih vsak torek sredo in četrtek ob 18.00 na TVS 1.