Nekaterim odgovornim je še vedno preveč udobno in ni potrebno delati prehitrih potez … počakajmo … saj bo en župan že odstopil ... protesti so pač modna muha … bodo že nehali …. za kaj so že protestirali!?

Povod tega spisa je debata o tem, ali je minister odgovoren za to, kar se dogaja v njegovem ministrstvu. Nanaša pa se na vse!

Vsaka funkcija poleg privilegijev prinaša tudi odgovornosti. Privilegije si vsi lastijo. Odgovornosti pa se vsi otepajo. Nihče ne zna nič povedati, razložiti. Sankcionirati pa vsi znamo. Zanikati odgovornost tudi. Tako smo vzgojeni. To nam je že v sistemu, v krvi. Kot pojejo Stranglersi, kam so vsi junaki šli?

Ko gremo na bazen, imamo pravila – preden vstopiš, moraš pod prho, moraš nositi kopalke ali pa tudi kapo, ne smeš skakati, se potapljati, jesti ali piti v bazenu. Povsod je tako. Kamor koli vstopimo, vemo, česa ne smemo početi. Že na vhodu piše: ne slikati, ne uporabljati telefona, ne vnašati domačih živali, ne govoriti, ne jokati na glas …

Ko pa se ura plavanja konča in opaziš, da ti v slačilnici kaj manjka, tokrat pa bazen ne prevzema odgovornosti! Saj je povsod enako! Vsi opozarjajo, česa ne smeš, a kar je še pomembneje, opozarjajo tudi, za kaj niso odgovorni! Za kaj pa so odgovorni, moramo po navadi ljudje ugotoviti sami. Danes je povsod tako, na vseh nivojih družbe. Zmeraj slišimo, da oni za to niso pristojni, niso odgovorni, niso krivi, niso pravi, niso rdeči, niso modri, ne vedo. Ni človeka, ki bi vstal in glasno povedal, jaz sem odgovoren, jaz prevzemam odgovornost. Jaz sem ta! Ljudje pa to hočejo. Da nekdo stopi naprej in na ta način pomiri ljudstvo, da sistem vseeno teče.

Saj, seveda, logika obstaja – na semaforju čakaš zeleno luč, pred okenci čakaš v vrsti za rumeno črto, upoštevaš hitrostne predpise, plačaš prispevke in položnice, upoštevaš roke itd. V zameno za upoštevanje pravil pa pričakujemo družbo, ki temelji na redu in pravičnosti. Pričakujemo, da tudi ljudje z druge strani zakona in izvršne oblasti upravičijo svoj obstoj s temeljitim in odgovornim delom.

Danes življenje ni nič kaj rožnato. Če bi bilo rožnato, bi te debate verjetno preslišali, odmahnili bi z roko in se vrnili k temam, kam na počitniški dopust, rekreacijo, depilacijo, nakupovalno akcijo ... Ampak, žal (ali pa na srečo), danes ni več tako. In ko enkrat pisker poči, ljudje več ne potrebujejo stranke, pozicijske ali opozicijske, leve ali desne, da bi za njih izrazila svoja stališča. Narod vzame stvari v svoje roke. In to se je zgodilo v Mariboru in preostalih slovenskih mestih. Kar je preveč, je preveč!

Medtem pa na politični ravni politiki še vedno niso sposobni dojeti sporočila. To pa je žalitev razuma lastnega ljudstva.