"Kako se jim je uspelo zalesti povsod? Kako jim je uspelo vse narediti tako drugorazredno," kriči Alistair Ryle (Sam Claflin) s svojimi pajdaši na klubski večerji v neki okrepčevalnici. "To ni znoj na njihovih dlaneh! To je zavist! To je zamera! J… O smrdi! Poln k… imam siromašnih ljudi!" vrže kozarec vina na tla. Drugi člani kluba počnejo isto. Najhujši del večera pa šele prihaja.
Ta teatralen govor in razbijanje kozarcev, ki mu sledita, sta najbolj spomina vredna momenta novega filma danske režiserke Lone Scherfig, ki naj bi nam razkazal bodoče gospodarje Britanije (in Evrope) v svojih letih oblikovanja. Osupljivo je slišati nekaj tako nespodobnega, izraženega tako jasno in brez sramu. Da se večerja hitro sprevrže v bakanalije in konča s poskusom umora, ni presenetljivo, ker ves film vodi v to smer.
Alistair je najbolj neuravnovešen med desetimi člani nekaj stoletja starega kluba na oxfordski univerzi, ki je posvečen žretju, pijančevanju in razkazovanju privilegiranosti skozi divjaško neotesanost: "Zbrali bomo najbistrejše, najdrznejše in najboljše, da žremo hrano življenja, dokler nam ne bo slabo, in naša slava ne bo nikoli zbledela," pove eden izmed ustanoviteljev v prologu, postavljenem v osemnajsto stoletje. Vzor za klub v filmu je resnični oxfordski Bullingdon Club, zasnovan konec osemnajstega stoletja. Znan je bil po razgrajaških večerjah in je med svoje člane štel pravo svetovno elito, med njimi tudi jugoslovanskega regenta princa Pavla Karađorđevića in sedanjega britanskega predsednika vlade Davida Camerona (baje se tega sramuje). Tako da se film ukvarja s semenom neobrzdane bele moške privilegiranosti. Povedano z drugimi besedami: s semenom zla, zasejanim v zemlji ene najbolj spoštovanih institucij na svetu.

Namen Elitnega kluba (Posh/The Riot Club, 2014) je povzročiti gnev pri gledalcu. To mu tudi uspe. Ampak žal le to. Film deluje kot vaja iz gnusa, ki je narejena s preveč težko roko, da bi bila še kaj drugega. Kljub občasno duhovitemu dialogu, dobri igri in nekaj učinkovitim prizorom filmu zmanjka energije že mnogo prej, preden se konča.
Alistair in navidezno treznejši Miles Richards sta bruca na Oxfordu. Pot ju vodi v klub iz naslova, za katerega je potrebna iniciacija. Milesu recimo prevežejo oči in mu dajo kozarec vina, v katerega pajdaši vmešajo (med drugim) tudi urin, pljunek in ličinke, kar mora seveda popiti, ob tem pa tudi imenovati vino in trgatev. Člani z avtomobilom drvijo po mestu, se napijajo, žrejo in zlorabljajo ženske, ki so navdušene nad njihovim statusom neuradnih gospodarjev Oxforda.
Miles že prvi dan sreča Lauren, dekle trezne glave iz skromne družine, ki ga opozarja, da ta klub morda ni tisto, kar bi moral biti. Holliday Grainger je v vlogi Lauren (vsaj zame) pravo odkritje. Dobra je v prizoru, v katerem se mora sama upreti pijanim mladeničem z vso močjo razredne, ženske in sploh človeške zavesti. A meni je še bolj všeč, ko na začetku filma Lauren in Miles sedita na strehi ene izmed oxfordskih stavb in se spogledujeta. Ko jo Miles povabi v svojo sobo, ga zavrne z besedami: "Ne dovoliva si, da bi se naslednja tri leta izogibala drug drugemu samo zato, ker sva že prvo leto seksala." Izjemno simpatična igralka je, z iznajdljivostjo in bistrostjo hollywoodskih igralk tridesetih let; ženska z neko osnovno načelnostjo, kar je niti za en hip ne dela nadute.

V vlogi Milesa je Max Irons, ki s svojo nasmejano čednostjo bolj spominja na mladega Mela Gibsona kot na očeta Jeremyja Ironsa, videti pa je, da so mu vloge junaka usojene. A ker živimo v času "višjih sil", ko je moško junaštvo v precejšnji meri vprašljivo, se Miles izkaže kot neadekvaten v ključnem momentu in izda ljubico na način, ki se da primerjati z begom očeta v Višji sili (Force Majeure/Turist 2014) Rubena Östlunda.
Na splošno je dostojanstvo v filmu rezervirano za ženske, kot so Lauren ali prostitutka, ki ne dopusti, da bi jo mladeniči iz kluba ponižali, ali natakarica na končni zabavi, ki komaj prikriva svojo jezo. Pošteni moški so v majhnih vlogah in (tako kot ženske) brez moči, da bi kaj storili. Takšen je policist, ki se pojavi na koncu, ali načelni predsednik univerze, ki mu njen svet ne dopusti, da bi te imenitne malopridneže izključil iz šole. Bolj kot kateri koli igrani film, ki sem si ga ogledal pred kratkim, Elitni klub neti sovraštvo do bogatih, saj so člani kluba prav tisti en odstotek, ki prezira preostalih devetindevetdeset. Čeprav sem vedel, da film manipulira z mano (morebiti kateri film tega ne počne?), mu je uspelo razjeziti me in povzročiti vse tisto, kar sta režiserka in scenaristka Laura Wade nameravali - na sebi svojstven način seveda. Nisem želel revolucije, ampak to, da se pojavi umazani Harry Callahan in opravi s temi ničvredneži.
Ampak povzročiti sovraštvo do privilegiranosti je najpreprostejša stvar na svetu, posebej če privilegiranost prevzame obliko zlih mladih elitistov. Lone Scherfig ni Stanley Kubrick, ki postavi gledalca v neprijeten položaj, da razume užitek hudodelskih protagonistov in ga pri tem prisili, da trezno pogleda samega sebe. Elitni klub je moralka, in to vztrajna, katere vsebina je nekaj, kar vsi že vemo. In v nasprotju s Če bi … (If…, 1968) Lindsaya Andersona, ki je klasični film o represiji in uporu v neki elitni angleški šoli, Elitni klub postavi edine pozitivne like (trije ženski) na obrobje zgodbe, ne pa v njeno srce. Nam ostaneta le prepričljivo jeguljast, a ne zelo zanimiv Alistair in navidezno možat, a zares slaboten Miles. Sama hudodelstva so infantilna in nedomiselna. Bruhanje, pijančevanje, žaljenje žensk in drvenje okoli v astonu martinu zares ne delujejo zelo dekadentno. To je seveda tudi poanta: infantilni hedonisti z nepopustljivim občutkom moške privilegiranosti bodo prevzeli svet.
Primerjave z drugimi filmi so upravičene, saj Elitni klub pripada dolgi tradiciji slikanja izprijenega vladajočega razreda v britanskem filmu. Bakanalije v tem filmu spominjajo na začetek Baskervilskega psa (The Hound of the Baskervilles, 1959) Terencea Fisherja, v katerem razuzdani sir Hugo Baskerville vlada v še okrutnejšem veseljačenju, ki vključuje posilstvo mlade služkinje in ponižanje njenega očeta. Ko dekle zbeži, jo sir Hugo s psi preganja prek barja. V primerjavi s tem je zabava mladeničev v Elitnem klubu čisti diletantizem. Tudi to je poanta filma: ti ljudje so celo drugorazredni dekadenti. In takšni bodo vodili družbo. Ampak infantilnih, drugorazrednih ljudi ni vredno gledati uro in petinštirideset minut. Ena izmed težav filmov, kot sta Elitni klub ali Bling Ring (The Bling Ring, 2013) Sofie Coppola o nekih precej bolj neškodljivih mladih ameriških hedonistih, je, da je že pol ure v družbi takšnih ljudi dovolj, da nam o njih vse postane jasno. Preostane zgolj kopičenje svinjskega vedenja.
Film ni popolna izguba. Pogosto zaživi zaradi vitalnih mladih igralcev in igralk. Pošteno dekle, načelna prostitutka in ponižana natakarica so shematične, didaktične figure, ampak v igralskih interpretacijah Holliday Grainger, Natalie Dormer in Jessice Brown Findlay postanejo topli in všečni liki – žal nam je, da niso pogosteje na platnu kot olajšanje od testosteronskega trušča. Dobri so tudi sami člani kluba. Že omenjeni Sam Claflin kot Alistair se v vsakem prizoru spusti še globlje v stud in zlobo. Ima držo človeka, izpraznjenega vsega razen domišljavosti in prezira; portret sociopata.
Ni pa niti enega tako dobro razvitega lika, kot je bil prestrašeni oče junakinje, ki ga je igral Alfred Molina v režiserkinem filmu Šola za življenje (An Education, 2009), ki vztraja, da naj gre hči na Oxford, ampak sprejemljivo je tudi, da se poroči in pozabi na izobrazbo; človek, čigar drža patriarha skriva popolno pomanjkanje spoštovanja do samega sebe.
Morda se o privilegiranih angleških izprijencih še vedno da posneti dober, celo odličen film, čeprav je tema že obrabljena. Elitni klub pa ni ta film.