Legendarni zahodnonemški kancler (1969-1974) Willy Brandt, ki se je v mednarodni politiki proslavil s svojim konceptom 'neue Ostpolitik' oziroma vzpostavljanja stikov Zvezne republike Nemčije z državami Varšavskega pakta (predvsem za izboljševanje življenjskih razmer Nemcev na obeh straneh železne zavese), je tridnevje med 13. in 16. avgustom 1961 imenoval za tridnevje izgubljenih priložnosti. Tako je bilo tudi zato, ker je bila politika tedanje vlade v Bonnu vsaj malo wirklichkeitsfremd, zahodnih zaveznikov pa takisto. In ta zgodba z nekaj predhodnimi ekskurzi v druge s tem časom povezae zgodovinske epizode nam lahko pomaga tudi pri razmišljanju o našem času. Kako wirklichkeitsfremd sta naša Evropska unija in njena politika ...
Auftakt št. I. ali glasbena satira o enotah MLF
"Spi, deklica, spi; mirno se pogrezni v spanec. Nobena nevarnost ne preži, ki bi lahko ovirala tvoj spanec. Imamo izstrelke, odločamo o miru in eden od prstov na gumbu bo nemški."
Tom Lehner ima danes 85 let. Od začetka sedemdesetih naprej je bil predvsem profesor matematike (včasih tudi glasbenega gledališča); med drugim na Harvardu in MIT-u. V petdesetih je še kot doktorski študent nekaj časa delal v nacionalnem laboratoriju v Los Alamosu (Los Alamos National Laboratory), enem od dveh ameriških laboratorijev, kjer se ukvarjajo z razvojem jedrskega orožja, in pa v v zadnjih mesecih tako zloglasni Agenciji za nacionalno varnost (NSA). Na začetku šestdesetih pa je Lehner kariero matematika za nekaj časa prekinil in postal dokaj uspešen glasbenik satirik. Zaslovel je predvsem v Veliki Britaniji, in sicer potem ko je kraljičina sestra Margareta izjavila, da je njen glasbeni okus katoliški; da posluša vse od Mozarta do Toma Lehrerja. Ta izjava je iz obdobja, ko je Lehrer pisal satirične pesmi za kultno televizijsko satirično oddajo That was the Week that was, med sodelavci katere so se med drugim v dobrem letu njenega obstoja (1962-1963) zvrstili tudi Roald Dahl, Erik Sykes, John Cleese in Graham Chapman. In med skladbami, ki jih je Lehrer napisal za oddajo, je bila tudi uspavanka o MLF (MLF Lullaby), iz katere so prepisani zgornji verzi.
Začetek šestdesetih je bil čas razvijanja nikoli uresničenega koncepta Multilateral Force, mednarodnih jedrskih sil, s katerimi bi Nato postal četrta jedrska sila. Predvsem Zvezna republika Nemčija (ZRN) se je zavzemala za to, da uporaba jedrskega orožja v okviru Nata v Evropi ne bi bila odvisna le od ZDA. Bundeswehr je namreč na neki način bil del jedrskih enot Nata (njegova oprema je bila prilagojena za izstreljevanje izstrelkov z jedrskimi konicami), a jedrsko orožje, ki naj bi ga s tem orožjem izstrelili, je bilo ameriško; o uporabi so odločali Američani. In Nemci so se bali morebitnega oklevanja Američanov pri uporabi jedrskega orožja ob morebitni očitni sovjetski grožnji; bali so se, da jih bodo Američani preprosto žrtvovali, ko bo sledil ključni hladnovojni spopad, katerega jedro 'bo' (to so dejansko bila realna pričakovanja) ozemlje obeh nemških držav.
Rezultat MLF: predelana italijanska križarka iz leta 1936
Zato so bili tudi Nemci med najbolj gorečimi zagovorniki ideje o oblikovanju skupnih jedrskih sil Nata, kar je postalo znano kot ideja MLF. Pogajanja so potekala med letoma 1963 in 1965, enot MLF pa nikoli ni bilo. Edina 'praktična poteza' v okviru tega projekta je bila predelava italijanske križarke Giuseppe Garibaldi iz leta 1936 v ladjo, sposobno nositi in izstreliti rakete polaris. Kaj drugega se po dveh letih pogajanj ni zgodilo. Britanci so svoje jedrsko orožje že imeli, Francozi pa se tako ali tako še niso znebili svojega zakoreninjenega strahu pred vzponom povojne Nemčije, v valu nacional(istič)ne strasti med predsedovanjem starega junaka francoske résistance, maršala de Gaulla, pa je Francija tako ali tako stopila na pot razvoja Force de Frappe oziroma lastnih jedrskih vojaških enot. Nemčije s prstom na skupnih jedrskih silah res ni hotela videti.
Bonn je bil razočaran, tudi zaradi še živega spomina na oklevajoče ukrepanje ZDA med tretjo berlinsko krizo oziroma v dneh postavljanja berlinskega zidu. Lahko se jim je zdelo, da je jedrsko orožje nekakšna slaba šala – neskončno nevarno, a vendar nekaj, kar zgolj je. Obstaja. Pravzaprav je jedrsko orožje vedno bilo slaba šala, in to ne le z vidika Zahodne Nemčije. Vsi so vedeli, da ga v resnici nočejo; vsi (vpleteni v hladno vojno) so ga želeli še več. Ja, jedrsko orožje je bilo (in seveda ostaja) slaba šala. V bistvu je bilo za vse seveda bolje tako. Je pa kazalo na določeno nasprotje med idejami, sanjami in realnostjo ... Kadar je v igri jedrsko orožje, se zdi, da politika hitro postane tisto, kar je Willy Brandt poimenoval wirklichkeitsfremd ...
"Dobro spi, draga moja, škrat lahko počiva; vemo, da nam prijatelji ne bodo dali prsta, heil-hail Wehrmacht, hm, mislim Bundeswehr, pozdrav našim zvestim zaveznikom! MLF bo prestrašil Brežnjeva; upam, da je vsaj pol tako prestrašen kot jaz."
Auftakt št. II ali satira uličnega gledališča NDR v Güstrowu
Güstrow je dokaj neznano mesto; pravzaprav mestece; natančneje sedmo največje mesto v nemški zvezni deželi Mecklenburg-Pomorjansko; blizu Rostocka leži. V novejši zgodovini kraja ni najti kakšnih posebno razburljivih zgodb. Ampak decembra 1981 pa se je v Güstrowu zgodila posebna politična predstava. O njej ne moremo sicer govoriti kot o dogodku z daljnosežnim političnim pomenom, je pa dogodek pomenljiv z vidika razumevanja postopnega in neizogibnega potapljanja Nemške demokratične republike; tudi zaradi vedno hujšega nasprotja med politično realnostjo in predstavami vodstva države; njih delovanje je res bilo wirklichkeitsfremd ...
Med 11. in 13. decembrom je na uradni obisk v NDR prišel nemški kancler Helmut Schmidt. Schmidt, danes skoraj 95-letna siva eminenca ne le nemške socialne demokracije, pravzaprav celotne nemške politike, je obisk sicer dvakrat prestavil. Razlog za to je bilo njegovo vztrajanje pri prejetju odgovora vodstva SED-a glede (ne)načrtovanja sodelovanja vojske NDR-ja ob morebitnem posredovanju enot Varšavskega pakta na Poljskem, kjer se je v tistem času vedno bolj krepil in med jasno artikulacijo političnih zahtev vedno bolj emancipiral neodvisni sindikat Solidarnost. Ker Honecker & co. niso želeli jasno odgovoriti, je Schmidt z obiskom odlašal.
Honecker se je obiska pravzaprav bal in to je najbolj prišlo do izraza v 'poulični gledališki predstavi' v Güstrowu. Bal se je ponovitve 'blamaže' iz Erfurta marca 1970. V Erfurtu je tedaj sledilo prvo nemško-nemško srečanje; srečala sta se kancler Willy Brandt, čigar obisk v NDR-u je bila ena izmed pomembnih postaj razvoja njegove nove vzhodne politike (Neue Ostpolitik), in Willi Stoph. Obisk, ob katerem se je akreditiralo kar okoli 500 novinarjev iz več kot 40 držav, je sijajno demonstriral (ne)ljubezen Vzhodnih Nemcev do njihovega političnega vodstva. Zbrana večtisočglava množica namreč "Will(i)y, Will(i)y" ni vzklikala za 'svojega' Willija Stopha, predsedujočega ministrskemu svetu NDR-ja, ampak za drugega Willyja; Brandta torej. Ta je v svojih spominih zapisal: "Dan v Erfurtu. Je bil v mojem življenju kakšen dan, bolj nabit s čustvi?" Morda – dan padca na kolena v Varšavi, ampak to je druga zgodba.
Potemkinova vas 35.000 sodelavcev Stasija
Da se torej ne bi ponovil Erfurt, je SED iz Güstrowa naredil nekakšno Potemkinovo vas. Z ulic, po katerih se je premikal Schmidt, in njihove okolice so dobesedno odstranili domačine. Partija je skupaj s Stasijem inscenirala podobo "srečnega ljudstva v domačnem vzdušju adventnega časa" (Sefan Wolle v Die heile Welt der Diktatur). 35.000 sodelavcev policije in Stasija je pripotovalo v Güstrow, 11.000 ljudi je bilo vse tri dni Schmidtovega obiska pod nadzorom, izvedli so 4.500 stanovanjskih preiskav in izdali 81 nalogov za aretacijo.
Dejanski rezultati pogovorov so bili pičli, v nesorazmerju z inscenacijo v Güstrowu. Zapletlo se je pač že pri osnovni točki, ki jo je na načrt razprave dal NDR: zahtevi po preobrazbi stalnih predstavništev ZRN-ja v NDR-u v veleposlaništva in nasprotno. V to Schmidt seveda ni mogel privoliti. S tem bi kršil zahodnonemški Grundgesetz, saj bi vsaj implicitno deloval v nasprotju z v njem zapisano zavezo vsakokratnih nosilcev vlade v ZRN-ju, da si prizadevajo za ponovno združitev nemškega naroda. V skladu s tem ustavnim določilom je bilo namreč treba vztrajati pri znanem Brandtovem geslu, da NDR in ZRN drug za drugega ne moreta biti tujina. Citat iz izjave Willyja Brandta v govoru o usmeritvah zunanje politike pod njegovo vlado v bundestagu 28. oktobra 1969: "Tudi če v Nemčiji obstajata dve državi, druga za drugo vendar nista tujina; njuni medsebojni odnosi so lahko le odnosi posebnega značaja."

NDR kmalu v špici gospodarskih velesil …
Glavna debata, ki ni naletela na ideološko blokado, je bila posvečena ... denarju. Na začetku osemdesetih let sicer tudi ZRN-ju ni šlo posebej dobro, realni BDP je padel, prvič po letu 1950 je število brezposelnih naraslo čez milijon (kar je sicer zneslo za današnje razmere pravzaprav sijajnih 4,7 % delovno sposobnega prebivalstva), in inflacija je narastla na šest odstotkov, kar je v Nemčiji, kjer je inflacija vse od 'hudičeve' inflacije leta 1923 politična tema, takoj sprožilo hudo zaskrbljenost. No, gospodarsko je bil seveda NDR precej bolj na dnu. Leta 1981 je bil – preračunano v evre – NDR na Zahodu zadolžen kar za 22 milijard. Kljub temu je Honecker – kot je poročal Schmidt – verjel, da NDR spada med najpomembnejše industrijske dežele na svetu in da bo v nekaj letih spet v špici gospodarskih velesil. V nekaj letih je bilo sicer tudi zaradi povsem nasprotne težnje razvoja hitro konec NDR-a. Politika njenega vodstva je pač res bila wirklichkeitsfremd; nič manj kot Potemkinova vas tisočerih Stasijevih mož v Gűstrowu.
Bistvo: 16. avgust
"13. avgust je postal dan groze, strahu in zmede." Tako je Willy Brandt v svojih spominih Begegnungen und Einsichten – Die Jahre 1960-1975 opisal dan, ko je postalo jasno, da bo meja med Vzhodnim in Zahodnim Berlinom kmalu postala nekaj podobnega srednjeveškemu zidu; čezenj sicer ne bodo zlivali vrelega olja, bodo pa zato tam nameščene samodejne strelne naprave. 13. avgust je bil sicer lep poletni dan, ne le v Nemčiji. Mnogo Berlinčanov ga je preživelo na jezerih v okolici, predsednik Kennedy pa na svoji jahti. Nihče ga ni hotel motiti. Tako oziroma tudi zato je trajalo kar 72 ur, da so zahodni zavezniki predali protestno noto Moskvi; in dejansko je trajalo tudi 72 ur, preden so namesto provizoričnih žičnatih preprek začeli graditi zid. To je bilo torej 16. avgusta 1961, na dan, ko je Brandt, tedaj še župan Zahodnega Berlina, svetu sporočil: "To mesto si želi miru, ampak kapituliralo ne bo. Nikjer na svetu ne more obstajati mesto, ki si bolj kot Berlin želi miru in varnosti. Vendar pa mir še nikoli ni bil rezultat šibkosti."

Ta članek nikakor nima namena znova obujati zgodbe o berlinskem zidu. Zato je tudi fokus s 13. prenesen na 16. avgust, kajti dogajanje v teh treh dneh in pozneje v razmerah, ki so bile (tudi) rezultat (ne)delovanja v teh dneh, je močno zaznamovalo Willyja Brandta, celotno zunanjo politiko njegove vlade; tudi tisti del, ki se je v zgodovino zapisal pod pojmom 'Neue Ostpolitik': "Kar so poimenovali kot mojo Ostpolitik, je bilo zaznamovano z ozadjem tega dne. Ključno je bilo spoznanje, da so bile tedaj že tradicionalne formule zahodne politike neučinkovite in da so se celo izkazale za 'wirklichkeitsfremd'." Kot se je Willy Brandt spominjal pozneje, je kriza pomenila predvsem, da se mora na novo oblikovati odnos z velesilo na Vzhodu. To pa je pomenilo zahtevo odnosa, ki gre onkraj stroge usmeritve Bonna na Zahod in strogega antikomunizma, kar sta bili potezi Bonna pod Adenauerjem. To je seveda pomenilo nujnost fleksibilne politike, ki pa je ni bilo, ali kot je zapisal Brandt: "Ne morem vedeti, ali bi bila drugačna politika (v tistih treh dneh, op. P. B.) uspešna. Vem le, da tega nihče niti ni zares poskusil."
Adenauer: Berlinski zid je podpora Hruščova Brandtu
V resnici je bila tragika zgodbe o postavljanju berlinskega zidu tudi ta, da je Adenauerjeva vlada koalicije CDU/CSU in FDP (torej strukturno je šlo za identično koalicijo trenutno vladajoči) v teh odločilnih dneh pokazala izredno malo posluha in dovzetnosti za težave običajnih ljudi: "Moj stik z uradnim Bonnom 13. avgusta je bil omejen na pogovor z ministrom za zunanje zadeve Heinrichom von Brentanom. Menil je, da moramo delati skupaj. To je bilo vse. Od Adenauerja ni prišla niti beseda." (Brandt) Adenauer je zato 'raje' 13. avgusta odpotoval v Regensburg, kjer je začel 'vročo fazo' volilnega boja z govori, v katerih je skušal Brandta osebno diskreditirati z namigi na določene faze njegovega življenja, torej predvsem na obdobje življenja v emigraciji v času nacizma in zamenjavo imena iz Herbert Frahm v Willy Brandt, kar je Adenauer skušal prikazati kot dokaz za lažnivost in nezvestobo domovini, vpisano v samo jedro Brandtove osebe. Konec avgusta pa je šel Adenauer na nekem predvolilnem srečanju celo tako daleč, da je dejal, da je Hruščov dal postaviti zid kot pomoč Brandtu in njegovi stranki v predvolilnem boju.

Z zidom zoper trgovino s sužnji
Pravzaprav se je že pred dejanskim začetkom postavljanja zidu pokazal, lahko bi celo rekli, prezir Adenauerjeve vlade do potreb in strahov običajnih ljudi. Ko je namreč na začetku avgusta v Parizu potekala konferenca zunanjih ministrov štirih zahodnih velesil, pristojnih za zadeve Nemčije kot celote in Berlina, je predstavnik berlinskega zastopstva v Bonnu želel sprožiti vprašanje, kako se bodo zavezniki odzvali, če bo NDR (s podporo SZ-ja) odrezal Vzhodni Berlin od Zahodnega. Njegovo vprašanje ni nikoli prišlo do dejanskega razpravljalnega omizja. Nemška delegacija ga je namreč opozorila, da ne sme odvračati zaveznikov od dejanske teme konference. To je bila grožnja Sovjetske zveze z ločeno mirovno pogodbo z NDR-jem, ki so jo Sovjeti že nekaj časa napovedovali. Kot je pozneje pripomnil Brandt, so se zavezniki ukvarjali z napačno krizo. Prava kriza je bila seveda povezana s strah vzbujajočim naraščanjem beguncev iz Vzhodne Nemčije, za katerega je moralo biti vsem jasno, da ga vodstvo NDR-ja ne bo moglo dolgo dopuščati, saj je šlo vendar za beg kapitala. Samo nekaj podatkov: do avgusta 1961 je v ZRN pobegnilo že več kot tri milijone ljudi; junija jih je domovino zapustilo 20.000, julija že 30.000 in 1.500 jih je odšlo vsak dan prve dekade avgusta. Hruščov, ki je sicer še junija na srečanju s Kennedyjem na Dunaju zagotavljal, da nihče ne namerava postaviti nikakršnega zidu, pa je zid, ko so ga zgradili, poimenoval "preventivni ukrep zoper subverzivne akcije in trgovanje s sužnji".
Socialističen NDR in imperialističen ZRN?
Tukaj je šlo za dikcijo, ki je še dolgo bremenila odnose med Vzhodom in Zahodom. Eden zanimivejših primerov te dikcije je bila med drugim tretja sprememba ustave NDR-a leta 1974. Takrat so iz ustave črtali namige na obstoj enotnega nemškega naroda, kar je sicer bila osnova uresničevanja dolgoročnega cilja ponovne združitve nemškega naroda v eni državi. Nova ustava je tako NDR opredelila kot socialistično državo delavcev in kmetov, katere zveza s SZ-jem je nepreklicna. Z drugimi besedami pa je pomen te formulacije v primerno ljudski govorici poudaril vodja SED-ja Honecker: "Med socialističnim NDR-jem in imperialističnim ZRN-jem ni nobene enotnosti in je tudi ne more biti. To je tako gotovo in jasno, kot je gotovo in jasno to, da dež pada na tla in da ne teče navzgor k oblakom. Neskončno govoričenje o 'enotnosti naroda' tukaj ne spremeni prav ničesar."

Ampak o 'temeljnem konfliktu in neharmoniji' nemških predstavnikov politike vzhodnega bloka z resničnostjo res ni vredno več izgubljati besed. Bolj bistveno za zgodbo o Zahodni Nemčiji in pa navsezadnje tudi za zgodbo o Jugoslaviji in ZRN-ju je razmišljati o tem, da je bila tudi zahodnonemška vlada do nastopa vlade Willyja Brandta (oziroma deloma že do vlade velike Kiesingerjeve koalicije, v kateri je kot zunanji minister Brandt že začel odpirati nov diplomatski pristop do socialističnih držav) vsaj rahlo wirklichkeitsfremd. In če se vrnem na nakazano zgodbo o odnosu med ZRN-jem in Jugoslavijo. Zaradi Hallsteinove doktrine, zunanjepolitičine manifestiacije vztrajanja pri Alleinvertretungstheorie (torej pri teoriji, da je kot demokratična ZRN le država, ki predstavlja nemški narod, medtem ko sovjetski protektorat NDR to ni), ki je pomenila samodejno prekinitev diplomatskih odnosov z državo, ki je priznala obstoj NDR-a, Jugoslavija in ZRN med letoma 1957 in 1968 nista imela diplomatskih odnosov; in to v več pogledih tudi Bonnu ni bilo všeč; bilo je nepraktično, sploh z vidika gospodarskega sodelovanja z Jugoslavijo; a pri teoriji je bilo treba biti dosleden in vztrajati.
No, vsaj drobno opozorilo je tukaj vendarle potrebno. V bistvu je treba biti previden z obsojanjem Adenauerja (in njegovih sodelavcev v vladi), da je bila 'napaka' njegove politike v času tretje berlinske krize predvsem to, da je bilo njegovo ravnanje wirklichkeitsfremd. Treba je namreč vendar upoštevati tudi razlike v generacijah. Brandt je bil predstavnik nove, mlajše generacije. Ta - v vrstah stranke SPD gre za može, kot so Brandt, Erler, Schmidt - je ugotovila, da ni dovolj, da imaš pravico do obstoja kot država, ampak moraš to pravico tudi zares dobiti. Ne zadostuje, da si bil na pravi strani med 2. svetovno vojno. Prepoznati moraš in kot izhodišče sprejeti objektivne okoliščine ZRN-ja po 2. svetovni vojni in v tem pogledu tudi upoštevati interese partnerjev in na tej osnovi (ne nujno oziroma bolje da sploh ne dogmatsko ideološko) delovati; vedno z mislijo na koristi običajnih ljudi.
Metaforika: čakajoč berlinski zid Evropske unije
In to je pravzaprav tisto, kar želim posredno prek zgodbe o (potencialno) zamujenem tridnevju pravzaprav povedati. Da je prava politika, usmerjena v prihodnost in v gradnjo prihodnosti za ljudi, vedno tista, ki izhaja iz (nenehno spreminjajoče se) realnosti. In zdi se, da je Evropska unija, za katero sta si toliko prizadevala tudi Willy Brandt in (še bolj) Helmut Schmidt, v tem trenutku v podobni fazi, kot je bila Adenauerjeva vlada v usodnih dneh (seveda pa tudi še prej in za tem) med 13. in 16. avgustom. Deluje wirklichkeitsfremd. Možje v Bruslju ekstatično kažejo na nekaj indicev o skromni gospodarski rasti v Franciji in Nemčiji, na drugi strani pa so v nebo vpijoč dokaz zgrešenosti politik z vidika pomoči ljudem že samo preprosti podatki o brezposelnosti mladih v Grčiji in vedno hujši, pravzaprav rapidno rastoči brezposelnosti mladih v Sloveniji.
In ko še celo (nekdanja) trdnjava neoliberalne doktrine Mednarodni denarni sklad izreče sum glede wirklichkeitsfremd evropski reševalni akciji, se očitno zaradi vztrajanja pri dogmi nič ne spremeni. Očitno bo zares potrebna tragedija, kakršna je za milijone Vzhodnih Nemcev (in tudi njihovih sorodnikov na zahodni strani) bil berlinski zid, da bodo v ospredje pridrli tisti, ki bodo najprej na pranger postavili politiko wirklichkeitsfremd in začeli nekaj spreminjati. Samo žalostimo se lahko vnaprej in s strahom zremo v prihodnost tudi ob spominu na to, koliko let je še moralo miniti med letom 1971, ko je za svojo Ostpolitik Brandt prejel Nobelovo nagrado za mir, in pa trenutkom, ko je padla železna zavesa; tudi njen spomeniški simbol berlinski zid.