A: "Kdaj Maribor igra Ligo prvakov?"

B: "Pusti Maribor, kdaj se začne prava Liga prvakov?"
C: "Zakaj Italijani vedno zadnji objavijo spored nove sezone? Udinese bo to sezono igral v Trstu, pa bi šel kaj pogledat od blizu."

B: "Makaronarji me sploh ne ganejo. Kaj bi dal, da se letos srečata Bayern in Barcelona ..."

C: "A veš, zakaj je Guardiola nekaj jezen na Barco?"

A: "Pa kdo je ta Zavrč? A ni to vas v Halozah? Kakšno vaško ligo imamo ..."

C: "Saj si videl včeraj. Dva poraza in gladko ven. Celje se je nekaj pumpalo, Domžalam pa je tako treba prepovedati Evropo."

B: "No, dejansko nismo mogli videti. Kje je bil pa prenos?"

Prirejen in zgoščen dopoldanski sosedski pogovor o nogometu ob kavi (bistvo povzeto, nekatere daljše misli skrajšana v udarna vprašanja), na dan, ko se začenja 23. prvoligaški ples v deželi na sončni strani Alp.

Slovenska nogometna liga sproža različne odzive, a na žalost prevladujejo negativni tudi med ljudmi, ki se imajo za nogometne navdušence, ljubitelje okroglega usnja ali pa celo za čisto prave navijače.

Zakaj? Bogati nismo, kvečjemu ugotavljamo, da smo vsak mesec revnejši. Skupaj nas je v državi za 2 milijona, gre pa za najbolj globalni šport. Torej gre za majhno skromno bazo, brez prave kvantitete pa ne more biti velikega presežka kakovosti, hkrati gre za še manjši in hirajoči trg. A predvsem je klubsko-športna kultura na psu, z eno častno izjemo. Nagradno vprašanje? Kje v Sloveniji vidite na ulicah več dresov lokalnega kluba kot "Messijev" in "Ronaldov"?

Prvo ime slovenskega prvenstva s prekratkim poletnim odmorom je jasno Maribor, ki je z odstopom in vrnitvijo alfe in omege v podobi Zlatka Zahoviča za teden dni Sloveniji prinesel normalnost: besnenje nad dviganjem davkov se je mešalo s teorijami o tem, da je "Šmarna gora" dobila dostojno naslednico s "Kalvarijo", le da še ne vemo solzavih podrobnosti.

Olimpija? Po porazni predstavi na revijalnem superpokalu, ko "zmaji" niso niti za hip dali vedeti, da na drugi strani "vijoličasti" doživljajo viharne dni, je sosed gladko zanikal, da je navijač. "Moja Olimpija je umrla pred osmimi leti. To je le slaba imitacija." Za dvovladje, katerega pravo rivalstvo bi lahko gnalo prvoligaško sceno naprej, manjka bistveno - da tudi "zeleno-beli" osvojijo kakšno lovoriko.

Celje je v četrtek zakockal veliko priložnost, ne samo da zasluži Uefine evre, temveč predvsem, da res pritegne in obdrži gledalce na tribunah. Domžalska prevetritev moštva je sprejeta z veliko skepso - ali lahko Domžale ostanejo izzivalec vodilnega dvojca? Koper bi kmalu pokopala preteklost, v vodo pa je padel tudi posel za prihodnost z Udinesejem.

Nasprotno pa padli slovenski velikan Gorica upa, da bo poroka s Parmo prinesla stabilnost za nov vzpon proti vrhu. Rudar je skorajda sinonim za nevpadljivost v slovenski ligi, čeprav možnosti za nekaj več še vedno obstaja. Triglav "trmasto" vztraja pod prvoligaškim soncem in računa ne samo na boj za obstanek.

Tukaj sta še dva novinca. Krka se je na račun dobrega lobiranja po 19 letih vrnila v 1. SNL, zdaj pa bodo morali Dolenjci dokazati, da so bolj vredni Prve lige kot urejeni, a skromni Aluminij. Najzanimivejši debitant zadnjih let, če ne že vse zgodovine prvoligaških tekmovanj pa je Zavrč. Mali fenomen bratov Vuk dejansko prihaja iz najmanjšega kraja, ki je kdaj koli igral v 1. SNL, saj ima celotna občina manj kot 1.500 prebivalcev.

Skratka imamo 10 klubov, ki so (pre)dobra zrcalna podoba stanja v Sloveniji, kar bi moralo pomeniti, da se lahko z enim izmed njih identificira skorajda vsak izmed nas, tako v dobrem kot v slabem. Zakaj pa ne? Če naše najboljše-prve-elitne-premierne-državne lige ne bomo vsaj malce bolj ljubili, pač ne moremo biti normalen nogometni narod. Razen seveda, če si tega ne želimo zares ...