Sprva nisem ničesar razumel, ker se je jezni gledalki zdelo, da je gledala TV Dnevnik, potem sem iz njenih besed vendarle ugotovil, da gre za Utrip in da je moralo biti v oddaji povedanega nekaj takega … Pozneje so začela deževati še sporočila po telefonu z dobesednimi prepisi pisem in sporočil jeznih gledalcev, češ, kaj se pa greste ...

Spomnil sem se, da sem pred leti na nekem kolegiju direktorja televizije predlagal ukinitev oddaj Utrip in Zrcalo tedna. Pa ne zato, ker bi bile oddaje slabe, ampak zato, ker se mi je zdelo, da sta obe oddaji postali anahronizem. Vedeti velja, kdaj sta sploh nastali. Zrcalo tedna ob začetku, Utrip pa ob koncu osemdesetih let prejšnjega stoletja, oba v obdobju, ko je dele nekdanje Jugoslavije pretresala "jogurtna revolucija" in ko v informativnem programu takrat edine slovenske televizije ni bilo mogoče objaviti vsega gradiva, ki smo ga o dogodkih po svetu prejemali iz evrovizijske in drugih izmenjav, in ko je bilo treba pojasniti ozadje političnih procesov in gospodarske in politične krize v nekdanji Jugoslaviji. Marsikateri posnetek ali izjava sta takrat povedali več kot tisoče besed novinarjev in tudi gledalci so nam bili hvaležni, ker smo jim odpirali pogled v ozadje političnih igric in krize.

Kaj pa danes? Neki moj študent je ugotovil, da na SLO1 54 % vsega predvajanega programa spada med informativne in njim sorodne oddaje in vsebine?! Po drugi strani 69 % vseh uporabnikov spleta v Sloveniji novice najprej poišče na enem od spletnih medijev in tako storitve našega MMC-ja mesečno poišče že več kot 570.000 uporabnikov. Slovenija ni izjema, televizijski informativni programi so povsod po svetu na hudi preizkušnji. Nick Davies, nekdanji komentator Guardiana, je v knjigi Zgodbe s ploščate Zemlje dokazal, da uredniki največ časa v novičarskih oddajah zapolnijo z "reciklažnim novinarstvom", s ponavljanjem in razširjanjem zgodb, ki jih niso odkrili in ustvarili njihovi novinarji, ampak nekdo drug, najpogostje oddelki za odnose z javnostmi vlad, ministrstev, političnih strank, obveščevalne službe ... V tekanju novinarjev za politiki, ki nas vsak dan zasujejo z “zgodovinsko” pomembnimi izjavami, se porabi veliko časa, javna televizija za to porabi tudi veliko denarja, izkupiček pa je, kljub najboljšim namenom, bolj skromen.

Ugotovimo lahko, da s tem ko politiki nam in našim gledalcem ukradejo preveč dragocenega časa, izgubljamo tudi čas za poglobljeno obravnavo posameznih tem in dogodkov. Novinar, ki je začel poročati o nekem dogodku, bi svoje delo kot nekoč moral zaključiti s prispevkom v Tedniku ali kateri drugi aktualni informativni oddaji. Namesto tega kot čebelica leta s “cveta” na “cvet” in kljub temu da velikokrat v službi preživi tudi 12 ur in več, ostaja neuresničen in neizkoriščen. Razmere so idealne za vrnitev nekoč po pravici izgnanega “mnenjskega” novinarstva, za katerega so pred dvajsetimi leti, ko je Splichal napisal svoje Izgubljene utopije, verjeli, da je značilnost nekdanjih socialističnih in komunističnih držav. Danes, kot kaže, velja to tudi za kapitalistične države, saj vsak dan beremo in poslušamo “politične analitike” (ki to niso po stroki!), ki nam najprej postrežejo z mnenjem in nepreklicno trditvijo, ostanek časopisnega prostora ali programskega časa pa porabijo za iskanje “dokazov” in argumenov za lastno trditev, pri čemer zavestno pozabljajo na vse druge argumente, ki bi morebiti dokazovali nasprotno!?

In tako zadnjič gledam eno od svojih kolegic, izjemno poznavalko notranjepolitičnega dogajanja na Slovenskem, kako zmrzuje pred zatemnjeno in prazno stavbo parlamenta in od tam razlaga, kakšni so mogoči izhodi iz politične krize, medtem ko “analitiki” na toplem gledalcem ponujajo ideološke razlage sedanjika.

Kdo ob tem, vsaj enkrat, ni pomislil, da bi razbil televizor?